Busch ELECTRONIC 5000 User guide [sl]

SLO - NAVODILO ZA NAMESTITEV IN UPORABO Št. izd. : 190935 www.conrad.si

SISTEM ZA EKSPERIMENTIRANJE ELECTRONIC 5000

Št. izdelka: 190935

1

KAZALO

Potenciometer.....................................................................................................................................4

Zelo občutljiv tester napetosti...........................................................................................................6

Zelo občutljiv tester napetosti...........................................................................................................8

Mi naredimo baterijo.........................................................................................................................9

Kako deluje baterija? ......................................................................................................................10

Nastavljivo vezje utripajočih luči ...................................................................................................11

Vezje utripajočih luči s spremenljivim razmerjem pritiska ........................................................ 13

Zatemnitev brez izgub!....................................................................................................................15

Moč / izguba moči ............................................................................................................................17

Zvočnik.............................................................................................................................................. 18

Kako deluje zvočnik?.......................................................................................................................20

Zvočnik kot mikrofon......................................................................................................................21

Elektronski metronom.....................................................................................................................21

Vezje utripajočih luči bo postalo generator zvoka........................................................................23

Elektronski mitraljez.......................................................................................................................25

Elektronska sirena ...........................................................................................................................26

Elektronsko proizvajanje tona........................................................................................................27

Elektronsko tuljenje sirene .............................................................................................................29

Tuljenje sirene bo postalo žvrgolenje.............................................................................................30

Akustična alarmna naprava............................................................................................................31

Vplivi temperature na funkcije vezja.............................................................................................32

Poseben generator tona (oscilator).................................................................................................33

Akustičen javljalnik hoje................................................................................................................. 34

Kapacitiven javljalnik približevanja.............................................................................................. 35

Varovalo pred krajo.........................................................................................................................35

NF ojačevalnik.................................................................................................................................. 37

Povratno delovanje ..........................................................................................................................40

Morsejev aparat ...............................................................................................................................42

Elektronske orgle .............................................................................................................................43

Detektor laži......................................................................................................................................45

Akustičen javljalnik dežja...............................................................................................................45

Preveritev električne prevodnosti...................................................................................................45

Akustičen tester prevodnosti........................................................................................................... 45

Vezje svetlobnih orgel......................................................................................................................46

Akustičen nadzor prostora..............................................................................................................47

Detektor zvoka..................................................................................................................................48

Enosmerni tok-izmenični tok?........................................................................................................50

Enosmerna napetost-izmenična napetost?.....................................................................................50

Tranzistor kot dioda ........................................................................................................................52

Prenos................................................................................................................................................53

Feritna antena ..................................................................................................................................56

Prenos energije: osnovni poskus z dvema tuljavama ...................................................................59

Srednjevalovni radio........................................................................................................................ 62

Kako deluje naš IC srednje valovnega radia?..............................................................................66

Vrtljiv kondenzator..........................................................................................................................67

Izboljšanje sprejema z anteno in zemljo........................................................................................68

Povečava induktivnosti....................................................................................................................68

Super jasno ločujoč srednjevalovni radio......................................................................................69

Srednji val – dolgi val ......................................................................................................................71

Dolgovalovni sprejemnik.................................................................................................................73

2

Vezje za prisluškovanje telefonskega pogovora............................................................................75

Naprava za iskanje kablov ..............................................................................................................77

Elektromagnetizem..........................................................................................................................78

Prenos tona s transformatorjem.....................................................................................................81

Posebne lastnosti transformatorjev................................................................................................82

Ko kaj ne deluje? .............................................................................................................................83

3

Potenciometer

V poskusu »elektronski zatemnilnik« po načrtu izgradnje 78 smo naredili nastavljiv upor. Svetilnost
svetilne diode je sicer lahko bila spremenjena, upravljanje narejenega potenciometra pa verjetno ni
idealno. Ker imamo sedaj na voljo »pravi« potenciometer, želimo ta poskus ponoviti.

Načrt izgradnje 103 prikazuje poskusno izdelavo s sistemom za eksperimentiranje 5000. Načrt
izgradnje 104 prikazuje isto izdelavo v ohišju sistema za eksperimentiranje 6000 oziroma 7000.
(Ker je leva polovica plošče ohišja eksperimenta identična z krmilnim pultom sistema za
eksperimentiranje 5000, bodo v prihodnje prikazani samo načrti izgradnje za sistem za
eksperimentiranje 5000. Pri izdelavi v večjem ohišju je potrebno paziti zgolj na to, da bo ta
izvedena približno na sredini razpoložljivega prostora).

Po priključitvi baterije je vezje pripravljeno za uporabo. S potenciometrom (desni vrtljiv gumb na
krmilnem pultu) je lahko nastavljena svetilnost svetilne diode. Če bo vrtljiv gumb obrnjen
popolnoma v levo, je LED temna. Pri vrtenju gumba v desno bo LED vedno svetleje svetila, dokler
na čisto desni poziciji vrtljivega gumba ne doseže njene polne svetilnosti.

Element »potenciometer« je fiksno vgrajen v krmilnem pultu. Od krmilnega pulta je spajkan
povezovalni kabel napeljan k pripadajočemu elementu »potenciometru«. Kabel je tako dolg, kot je
prikazano na sledečih slikah, da je lahko element uporabljen na različnih mestih. Če element
»potenciometer« ne bo uporabljen, bo pripadajoč element vtaknjen v prvo vrstico direktno za
krmilni pult.

4

5

Potenciometer je spremenljiv napetostni delilnik

in je občasno označen tudi kot »vrtljiv upor«. Z vrtljivo osjo se bo brus premikal, kateri se dotika
spodaj nahajajoče plasti ogljika-upora. Glede na pozicijo brusa sedaj nastane majhna upornost
(kratka ogljikova plast) ali večja upornost (dolga ogljikova plast) kot je prikazano na sliki 106.

Potenciometer ima tri priključke. Obe končni poziciji sta označeni z L (levo) in R (desno). Med
obema tema priključkoma leži skupna vrednost upornosti (pri razpoložljivem potenciometru
50KΩ).

Kot pri poskusu »elektronski zatemnilnik« (slika 78) so lahko z brusom potenciometra
brezstopenjsko nastavljene in odvzete vse napetosti od 0V do napetosti baterije (9V). Če bo npr.
nastavljena napetost 2V, nastane med priključkom potenciometra L in brusom napetost 2V. Med
brusom in priključkom potenciometra R posledično nastane razlika v napetosti 9V minus 2V = 7V.
Skupna napetost baterije bo razdeljena v dve posamezni napetosti, ki skupaj spet podata skupno
napetost.

Če pri potenciometru eden izmed obeh priključkov R ali L ne bo uporabljen, naredita oba preostala
priključka spremenljivo upornost od 0 do 50KΩ (glejte sliko 106).

Način delovanja poskusne izdelave po vezalnem načrtu 105 je skoraj identičen s poskusom
»elektronski zatemnilnik« (vezalni načrt 79). Tranzistor je vezan kot sledilni oddajnik. Darlington
vezje (narejeno iz dveh tranzistorjev, kot pri sliki 79) zaradi relativno nizke skupne upornosti
potenciometra ni potrebno.

potenciometer

Zapomnite si: S potenciometrom so lahko brezstopenjsko nastavljene vse napetosti od 0V do
napetosti baterije (npr. 9V).
Zelo občutljiv tester napetosti

6

7

Zelo občutljiv tester napetosti

Z izdelavo po sliki 107 so lahko dokazane zelo majhne napetosti. Za to bo uporabljen eden izmed
obeh tranzistorjev obstoječe Darlington stopnje. Po tem, ko je vezje narejeno, preverjeno in baterija
pravilno priključena, je potrebno tester pravilno nastaviti. Potenciometer (desni vrtljiv gumb na
krmilnem pultu) počasi vrtite, dokler se na enem mestu LED ne vklopi oziroma izklopi. Možno je,
da je nastavljena točno točka, pri kateri LED ravno še ne sveti. Na obeh kontaktnih priključkih
47KΩ upora sta priključeni dve žici z golima koncema kot testni žici. Če je na voljo starejša
»izrabljena« baterija, bosta obe žici dani na pole baterije. Svetleča LED prikazuje, da je še vedno
prisotna minimalna napetost. Potrebno je upoštevati, da sta obe merilni tipali označeni s plus (+)
oziroma minus (-) na sliki 107, t.j. pri meritvah morate minus žico namestiti na minus pol baterije.

Preveritev napetosti je lahko izvedena tudi samo na samodejno narejeni bateriji, ki bo opisana v
sledečem podpoglavju.

8

Mi naredimo baterijo

Predhodno vezje zelo občutljivega testerja napetosti ostane nespremenjeno. Za izdelavo baterije
potrebujemo kozarec za vodo (ali plastično posodo), na čigar rob bo pritrjen aluminijast trak (srebrn
papir embalaže čokolade ali cigaret) s sponko. Na to sponko bo priključen z 47KΩ napeljana minus
merilna žica (glejte sliko 107).

Po tem, ko je kozarec napolnjen z vodo in ste v vodo dali pol čajne žličke soli (dobro premešajte),
potopite drugo merilno žico prav tako v slano vodo – LED sveti. Dokazano je, da bo z narejeno
baterijo dejansko narejena majhna napetost.

Kako deluje vezje?

Tranzistorja T1 in T2 sta vezana k Darlington stopnji (glejte vezalni načrt 108). S potenciometrom
je bila napetost na osnovi T1 nastavljena tako, da je tok skozi 470KΩ upor, svetilno diodo in
Darlington stopnjo tako nizek, da LED ne sveti več. Z narejeno baterijo pride majhna, dodatna
krmilna napetost na osnovo tranzistorja T1. Ta bo minimalno prevoden, z čimer pride tudi manjši
obremenilni tok na osnovo tranzistorja T2. Ta bo prav tako prevoden in obremenilni tok na njegovi
poti oddajnika-zbiralnika bo toliko ojačan, da LED sveti.

9

Kako deluje baterija?

Ko pridejo kovinski deli v stik z električno prevodnimi tekočinami (npr. slana voda), potem se bodo
kovinski deli (pri našem poskusu aluminijasta folija) negativno naelektrili. Kovina bo bolj
negativna kot tekočina, t.j. nastane električna napetost. Električno prevodno tekočino imenujemo
tudi »elektrolit«. Načeloma bo kemična energija pretvorjena v električno energijo.

Slika 109 prikazuje »notranje življenje« normalne baterije: tako imenovan Leclanche element. Plus
pol je narejen iz ogljikove palice, ki je obdana z rjavim železovcem. Ta »pozitivna anoda« (plus
pol) je vsebovana v elektrolitu v cinkovi posodi. Cinkova posoda je negativna elektroda = minus
pol. Leclanche element je znan tudi kot cink-ogljikova baterija in posreduje 1,5V napetost. Pri
baterijah z večjimi napetostmi (npr. 9V block baterija, ki je potrebna za naše eksperimente) bo več
Leclanche elementov zaporedno vezanih (za 9V oziroma 6 kosov), ki bodo na zunanji strani podprti
s plastjo iz jekla.

Pri modernih baterijah je kot elektrolit pogosto uporabljen amonijev klorid ali cinkov klorid. Pri vse
bolj uporabljenih alkalno-manganovih baterijah bo kot elektrolit uporabljen kalijev hidroksid.
Alkalno-manganove baterije so iz varnostnih razlogov zaprte v dvojnem ohišju iz jekla.

Pomemben napotek: V primerjavi z akumulatorjev (sekundarna baterija), opisane primarne
baterije (imenovane tudi suhe baterije) ne smejo biti polnjene. Pri polnjenju nastanejo plini, ki v
bateriji naredijo tako visok pritisk, da je možen iztek baterije ali pa lahko baterija eventualno celo
eksplodira.

10

Nastavljivo vezje utripajočih luči

Vezje utripajočih luči z brezstopenjsko nastavljivo frekvenco utripanja smo naredili že v prvem
delu teh navodili po sliki 80. Tam je bil vstavljen narejen potenciometer, z katerim ni bilo možno
posebno dobro upravljanje. V novem poskusu po sliki 110 bo uporabljen potenciometer, ki je
vgrajen v krmilnem pultu. S tem bo možna zelo fina nastavitev frekvence utripanja.

Po priključitvi baterije je nastavljivo vezje utripajočih luči po načrtu izgradnje 110 pripravljeno za
uporabo. Dokler bo tipka pritisnjena, LED utripa. Na desnem vrtljivem gumbu krmilnega pulta
lahko nastavite hitrost utripanja. Če svetilno diodo natančno opazujemo, ugotovimo, da pri
spremembi hitrosti utripanja čas utripanja LED ostane stalen in da bodo spremenjeni zgolj premori
v območju od približno 0,5 do 3 sekunde. Ko naj bo čas svetenja LED spremenjen in naj čas
premora ostane stalen, zamenjajte 1KΩ upor z zaporedno vezanim 470Ω uporom in svetilno diodo
(poskusite).

Pri tem vezju gre spet za znano astabilno stopnjo preklopa, čigar način delovanja je bil izčrpno
opisan v prvem delu navodil. Za naslednji poskus izgradnja načelom ostane ista. Spremenjena bo
zgolj razporeditev potenciometra ustrezno z načrtom 112. To vezje nam poda nova spoznanja o
elektroniki.

11

12

Vezje utripajočih luči s spremenljivim razmerjem pritiska

Načrt 112 poda posebno vezje utripajočih luči. Dokler bo tipka pritisnjena, LED utripa. Ko bo
potenciometer obrnjen v levo ali desno, se frekvenca utripanja ne spremeni (hitrost utripanja),
temveč se spremeni razmerje med časom vklopa in časom izklopa LED. Ko je potenciometer
nastavljen na desni končni poziciji, je podana relativno dolga faza svetenja LED. Frekvenca
utripanja, torej pogostost, kolikokrat bo LED v eni sekundi vklopljena oziroma izklopljena, ostane
stalna.

Kako deluje vezje?

Oba tranzistorja (glejte vezalni načrt 113) sta v prejšnjem poskusu vezana v astabilno stopnjo
preklopa. Frekvenca astabilne stopnje preklopa bo določena z časi polnjenja 10μF in 100μF
elektrolitskega kondenzatorja (ELKO). Polnilni tok za 100μ elektrolitski kondenzator teče preko
2,2KΩ upora, potenciometra in 4,7KΩ upora. Polnilni tok za 10μF elektrolitski kondenzator preko
2,2KΩ upora, potenciometra in 10KΩ upora. Ko je potenciometer nastavljen v vmesni poziciji,
nastane kot skupna upornost za polnilni tok 100μF elektrolitskega kondenzatorja vrednost 31,9KΩ
(2,2KΩ plus 25KΩ plus 4,7KΩ). Kot skupna upornost za polnilni tok 10μF elektrolitskega
kondenzatorja bo dosežena vrednost 37,2KΩ. Ko bo potenciometer obrnjen popolnoma v levo, se
vrednost upornosti za polnilni tok 100μF elektrolitskega kondenzatorja zmanjša na 6,9KΩ (2,2KΩ
plus 4,7KΩ), medtem ko se upornost za polnilni tok 10μF elektrolitskega kondenzatorja poveča na
62,2KΩ (2,2KΩ plus 50KΩ plus 10KΩ). Če bodo vrednosti upornosti za oba elektrolitska
kondenzatorja seštete, ugotovimo, kaj je posledica, da frekvenca utripanja ne bo spremenjena.
Glede na pozicijo potenciometra se spremenijo časi polnjenja obeh elektrolitskih kondenzatorjev,
pri čemer bo z vezavo obeh elektrolitskih kondenzatorjev preko potenciometra doseženo, da je
posledica podaljšanja časa svetenja LED istočasno krajša faza izklopa in obratno.

Dolžina časa vklopa LED bo označena kot trajanje impulza. Trajanje impulza bo merjeno v
sekundah ali mili sekundah (tisočinka sekunde).

Skupni čas, za vklop in izklop LED, bo označeno kot periodni čas in bo prav tako merjen v
sekundah. Denimo, periodni čas znaša 1 sekundo in LED gori pol sekunde (trajanje impulza),
potem kot razmerje med trajanjem impulza in periodnim časom nastane 0,5. To razmerje je
označeno kot razmerje pritiska. Manjše kot je razmerje pritiska, tem manj časa je LED vklopljena.

13

Astabilne stopnje preklopa s spremenljivim razmerjem pritiska so v praksi zelo pogosto
uporabljene. Tipičen primer uporabe prikazuje sledeči poskus:

14

Zatemnitev brez izgub!

Izgradnja predhodnega eksperimenta ostane ista. Zamenjana bosta zgolj oba elektrolitska
kondenzatorja po načrtu 114 z 10nF in 100nF kondenzatorjem. S tem nastane vezje zatemnilnika, ki
ima čisto posebne lastnosti.

Dokler bo tipka pritisnjena, LED sveti. S potenciometrom je lahko jakost svetenja LED nastavljena
od temne do svetle svetlobe. Načeloma spet gre za astabilno stopnjo preklopa s spremenljivim
razmerjem pritiska. Z (v primerjavi s prej uporabljenimi elektrolitskimi kondenzatorji) zelo
majhnimi vrednostmi kondenzatorjev bo frekvenca utripanja povečana tako, da z človeškim očesom
posamezne faze utripanja niso več prepoznavne. Glede na razmerje od faze svetlega k temnemu
posameznih taktov utripanja se zdi, kot da bi LED svetila svetleje ali temneje. Dejansko pa bo
svetilna dioda v eni sekundi več tisočkrat vklopljena in izklopljena.

S sedaj narejenim vezjem lahko LED sicer sveti svetleje ali temneje, vendar pa ne more biti
popolnoma izklopljena. Če bo 4,7KΩ upor premoščen (vzpostavitev direktne povezave z žico od
priključka L potenciometra k osnovi levega tranzistorja), je lahko LED nastavljena od izklopa do
najmočnejšega svetenja.

Preprost zatemnilnik in nastavitev svetilnosti je bilo opisano že v prejšnjih poglavjih. Novo
poglavje pa vendar ima prednost nizke porabe energije. To za veliko namenov uporabe zanimivo
vezje zatemnilnika je v praksi pogosto uporabljeno, ker je pri tem »izguba« (nepotrebno porabljena
energija) posebej nizka. Poleg uravnavanja svetilnosti osvetlitve bodo takšna vezja npr. uporabljena
tudi za nastavitev števila vrtljajev elektromotorjev.

15

16

Moč / izguba moči

V teku nadaljnjega varčevanja z energijo ima to poglavje povečan pomen.

Tok je energija in vsak vir energije ima določeno moč, ki jo je potrebno plačati – ali dobavitelju
električne energije ali z nakupom baterije. Zaradi tega je logično (in bolj varčno), da je iz enega vira
energije pridobljene kar se le da veliko moči, da bo kar se le da malo izgube moči.

Kaj je moč?

Obstajajo npr. gospodinjske žarnice s 40W in takšne s 100W, pri čemer 100W žarnice svetijo
svetleje kot 40W žarnice. Število vatov poda moč žarnice.

Med elektronsko močjo, napetostjo in jakostjo toka obstaja sledeča računska zveza:

Moč (P) = napetost (U) x jakost toka (I)
P = U x I

Napetost = moč : jakost toka
U = P : I

Jakost toka = moč : napetost
I = P : U

S temi formulami je lahko npr. moč naše majhne svetilne diode preprosto izračunana. Obratovalna
napetost za to LED znaša 1,4V, jakost toka 20mA (=0,02A):

Moč:
P = 1,4V x 0,02A = 0,028W

Moč LED s tem znaša manj kot 0,03W. V primerjavi z drugimi porabniki je LED zelo varčna pri
porabi energije. Za primerjavo še nekaj nadaljnjih navedb moči:

Svetilne diode (LED) približno 0,03W
Normalna žarnica približno 100W
Kalorifer približno 2000W
Motor majhnega avtomobila približno 37000W (37KW)
Motor športnega avtomobila približno 200000W (200KW)

Tudi v našem sistemu eksperimentu prisotni upori naredijo delo (potrebno moč), ko bo po njih tekel
tok. Moč je lahko izračunana s sledečo formulo:

Moč =

100Ω upor, ki je priključen na 9V baterijo, potrebuje sledečo moč:

P =

napetost x napetost U2

upornost

9V x 9V

100Ω

= 0,81W

=

R

17

Kaj je izguba moči?

Če bo npr. upor uporabljen za zmanjšanje toka v svetilni diodi (ali v elektromotorju), LED sicer
sveti temneje (oziroma elektromotor teče počasneje), sozi upor pa vendar teče tok, ki bo porabljen
kot izguba moči. Ta izguba moči bo v uporu pretvorjena v neproduktiven nastanek toplote.

Sedaj bo tudi jasno, zakaj v zadnjem poglavju narejeno vezje zatemnilnika deluje bolj učinkovito.
Namesto segretega upora je uporabljeno vezje tranzistorja, ki je ali vklopljeno ali izklopljeno
oziroma prevodno ali neprevodno. Vmesna pozicija ne obstaja. To vezje deluje z izgubo moči 0W,
ker energija ne bo porabljena s pomočjo uporov, temveč bo LED stalno vklopljena in izklopljena.
Za takšne ki želijo točno vedeti:

Izguba moči pri vezju zatemnilnika ni točno 0, temveč minimalno večja, ker tudi prevodnost
tranzistorja poda vrednost upornosti. Te nizke izgube moči pa se ne sme izključiti.

Medtem, ko je pri žarnicah električna moč v zelo neugodnem razmerju z nastankom svetlobe, bo
npr. pri svetilnih ceveh z isto energijo dosežena znatno večja svetilnost. Žarnice so cenovno
ugodne, vendar pa imajo bistveno večjo izgubo moči kot drage svetilne cevi. (Žarnice se bistveno
bolj segrejejo kot svetilne cevi).

Zvočnik

Z zvočnikom bodo električna nihanja toka pretvorjena v slišne tonske frekvence. Zvočnik v našem
sistemu eksperimentov je vgrajen v upravljalni plošči in preko žice povezan z elementom
»zvočnik«. Za spoznanje delovanja zvočnika bo narejena poskus po sliki 116. Pri pritisku na tipko v
je v zvočniku slišen »zvok poka«. Ko bo tipka spuščena, je slišen ponoven pok. Med pritiskom in
spustitvijo tipke se nič ne sliši. Čeprav je pri pritisnjeni tipki tokokrog zaprt (glejte sliko 117), se zdi
da tok ne teče.

Da tok kljub temu teče je lahko dokazano z izgradnjo po sliki 118. med 470Ω uporom in zvočnikom
bo dodatno vezana svetilna dioda. Ko bo tipka sedaj pritisnjena, se spet sliši pok in LED sveti. Ko
bo tipka spuščena, je slišen drug pok in LED se izklopi, ker je tokokrog prekinjen. Mi prepoznamo,
da bo zvočnik naredil samo en ton (hrup), ko je tok vklopljen oziroma izklopljen, torej bo tok
električnega toka spremenjen.

Sedaj spet naredimo poskus po sliki 116 (brez LED) in nadomestimo 470Ω upor z 100Ω uporom.
Če bo sedaj tipka pritisnjena je zvok poka bistveno glasnejši. Z manjšim uporom lahko teče večji
tok, z čimer bo narejen tudi glasnejši zvok. Ampak tudi tukaj se med pritiskom in spustitvijo tipke
nič ne sliši.

Sedaj bo element »zvočnik« obrnjen za 180o (oziroma oba priključka bosta zamenjana). Ko bo tipka
pritisnjena je slišen znan »zvok poka«. V primerjavi s prejšnjim poskusom pa vendar ni razlike. Pri
zvočniku polarnosti torej ni potrebno upoštevati.

18

19

Kako deluje zvočnik?

Na sliki 119 je prikazan zvočnik v prerezu. Na premični membrani je prisotna žična tuljava, ki se
lahko premika preko trajnega magneta. Ko teče tok skozi žično tuljavo, bo nastalo magnetno polje,
katero glede na smer toka tuljavo pritegne ali odbije. V našem poskusu po sliki 116 je pri pritisku
na tipko z tokom električnega toka nastalo magnetno polje, z čimer je trajni magnet napel tuljavo.
Ta premik membrane je bil slišen kot pok. Šele s spustitvijo tipke je bil tok skozi tuljavo prekinjen,
z čimer se je tuljava (z membrano) vrnila nazaj v njeno prvotno lego, kar je bilo slišno kot drugi
pok.

Zvočniki pretvorijo električna nihanja toka v slišne zvočne valove, ker bo s tuljavo in trajnim
magnetom membrana premaknjena, ki premika zrak, kar človeško uho zazna kot zvok. Za nastanek
pravega tona, se mora membrana zvočnika hitro premikati sem ter tja. To lahko poskusimo tako, da
pri še narejen poskusu po sliki 116 kar se le da hitro pritiskamo in spuščamo tipko.

20

Zvočnik kot mikrofon

Zvočnik je lahko uporabljen tudi kot mikrofon. Ko namreč nihanja pridejo na membrano zvočnika,
se bo ta premikala. Na isti način kot skozi žično tuljavo tekoč tok v magnetnem polju proizvede silo
in premikanje, proizvede obratno premik tuljave v magnetnem polju (trajnega magneta) električno
napetost. Nihanja zvoka bodo pretvorjena v nihanja napetosti. Ta nizka nihanja napetosti so lahko
npr. s tranzistorji ojačana toliko, da bodo spet slišna z drugim zvočnikom. Uporabo zvočnika kot
mikrofon bomo spoznali v enem izmed sledečih poskusov.

Pomembno! Tuljava našega zvočnika je sestavljena iz navojev žice. Da bo teža enote iz membrane
in tuljave kar se le da nizka, bo uporabljena zelo tanka bakrena žica. Če bo tok električnega toka
skozi tuljavo prevelik, se lahko tanka bakrena žica toliko segreje, dya se izolacija stopi in bo tuljava
uničena. Zaradi tega zvočnika nikoli ne priključite direktno na 9V napetost baterije, temveč samo v
povezavi z 100Ω uporom.

Zapomnite si: Zvočniki so pretvorniki, ki pretvorijo električna nihanja toka v slišna zvočna
nihanja.

Elektronski metronom

Metronom naj bi bil znan vsem glasbenim šolam. Na metronomu je lahko nastavljeno določeno
zaporedje taktov, da boste imeli oporno točko za pravi in enakomeren tempo skladbe.

S poskusom po sliki 120 bo narejen elektronski metronom. Dokler bo tipka pritisnjena, je iz
zvočnika slišno pokanje v enakomernem ritmu.

Vezalni načrt 121 prikazuje, da gre pri tem vezju spet za astabilno stopnjo preklopa. Poleg
optičnega svetlobnega prikaza z LED bo preklapljanje sem ter tja akustično slišno v zvočniku. Tok
električnega toka skozi zvočnik bo s tranzistorjem T1 stalno vklopljen in izklopljen – točno tako,
kot smo naredili v predhodnem poskusu ročno s tipko.

Hitrost elektronskega metronoma je lahko spremenjena tako, da bo npr. 100KΩ upor zamenjan s
47KΩ uporom. Z manjšim uporom se skrajša čas polnjenja 10μF elektrolitskega kondenzatorja, z
čimer bo povečana frekvenca utripanja in s tem tudi hitrost narejenega takta. Hitrost takta lahko
uravnamo tudi tako, da k 47Ω zaporedno vežemo potenciometer. Za to bo povezovalna žica od
47KΩ upora k osnovi desnega tranzistorja povezana s priključkom R potenciometra in druga
povezovalna žica od srednjega priključka potenciometra k osnovi desnega tranzistorja. Z desnim
vrtljivim gumbom na upravljalni plošči je lahko nato spremenjena frekvenca nastalega takta. Hitrost
se lahko še naprej stopnjuje tako, da bo 47KΩ upor zamenjan z 4,7KΩ uporom.

21

22

Vezje utripajočih luči bo postalo generator zvoka

Generator zvoka je proizvajalec zvoka, z katerim so lahko narejeni toni v različnih višinah. V
našem zadnjem poskusu je bil narejen metronom. V enakomernih razmikih smo slišali pok iz
zvočnika. Vsak pok je bilo posamezno nihanje tona. Za »pravi« ton je potrebno veliko hitro
zaporedoma sledečih nihanj. Globok (temen) ton nastane pri 16-20 nihajih na sekundo. Za visoke
tone je potrebnih približno 500-1000 nihajev na sekundo. Toni, ki imajo 14000-16000 nihajev na
sekundo, običajno niso več slišni. Tudi višina tona bo navedena v hertzih (Hz) – torej v nihajih na
sekundo.

Poskus bo narejen po sliki 122. Vezje je zelo podobno predhodnem poskusu – metronom. Potrebno
je zamenjati zgolj dva elektrolitska kondenzatorja z 10μF in 100μF s ploščatima kondenzatorjema z
10nF in 100nF. Ta ploščata kondenzatorja imata bistveno manjšo kapaciteto, t.j. da se čas polnjenja
in praznjena bistveno skrajša. Načeloma spet nastane vezje utripajočih luči, ki vendar približno
1000-krat hitreje utripa kot pri predhodnih poskusih.

Ko so vsi elementi pravilno priključeni, slišimo pri pritisnjeni tipki iz zvočnika ton. Višino tona
lahko spreminjamo s potenciometrom. Ko izmenično pritisnemo na tipko in spremenimo
potenciometer, je lahko predvajana celo preprosta pesem.

47KΩ upor zamenjamo z 4,7KΩ uporom. Ko bo sedaj tipka pritisnjena, nastane v primerjavi s
prejšnjim poskusom bistveno višji ton. Frekvenca (višina tona) je lahko spet spremenjena s
potenciometrom.

Elektronski odganjalnik komarjev

Z znanstvenimi poskusi je bilo ugotovljeno, da bodo komarji med drugim odgnani, če bo narejen
visok ton (nad 10000Hz), kateri približno ustreza frekvenci zamahov s krili. Če bo naš generator
zvoka s potenciometrom nastavljen na ustrezno frekvenco, je lahko npr. uporabljen kot elektronski
odganjalnik komarjev.

Z generatorjem tona narejena frekvenca je lahko
zmanjšana tako, da bo 4,7KΩ upor zamenjan s 100KΩ
uporom (poskusite). Višina tona je lahko še bolj
zmanjšana, če bo k 10nF kondenzatorju vzporedno
vezan drug 10nF kondenzator. Poskusite tudi to
varianto vezja, da spoznate vplive različnih vrednosti
kondenzatorjev in uporov na narejeno frekvenco tona.

23

24

Elektronski mitraljez

Za prikaz, kako je frekvenca tona-utripanja odvisna od uporabljenih kondenzatorjev v povezavi z
upori, bo narejen poskus po sliki 124. Mi opazujemo spremembe pri obeh kondenzatorjih. Po
preveritvi načrta izgradnje in priključitvi baterije nastane pri pritisku na tipko v zvočniku pokanje
podobno mitraljezu.

Tudi za to vezje bo uporabljena znana astabilna stopnja preklopa. Z uporabo »majhnega« 100nF
kondenzatorja in (v razmerju s tem) »velikega« 10μF elektrolitskega kondenzatorja bo narejen
tipičen zvok mitraljeza.

25

Elektronska sirena

Mi vsi poznamo 2-delni zvok sirene policije in gasilcev. Z načrtom izgradnje ustrezno s sliko 126
lahko naredimo podobnem zvočni efekt. Pri izgradnji je potrebno nujno paziti na to, da bo baterija
priključena kot zadnji element, ker je vezje pri priključitvi baterije takoj pripravljeno za uporabo in
bo proizveden stalen ton. S pritiskom in spustitvijo tipke nastane osupljiv pravi efekt sirene. S
potenciometrom je lahko višina tona (pri pritisnjeni tipki) spremenjena in nastavljena tako, da bodo
doseženi tipični toni sirene.

Za proizvajanje zvoka bo spet uporabljena astabilna stopnja preklopa. Višina tona bo določena z
obema kondenzatorjema in 47KΩ in 100KΩ uporoma. Ko bo tipka pritisnjena, bo zaporedna
vezava iz potenciometra in 10KΩ upora vzporedno vezana k 47KΩ uporu, z čimer se zmanjša
skupna vrednost upornosti. Stopnja preklopa hitreje niha, z čimer bo nastal višji ton.

26

Elektronsko proizvajanje tona

Prve preproste možnosti elektronskega proizvajanja tona smo že spoznali. Zaradi tega se želimo na
tem mestu nekoliko oddaljiti in se ukvarjati s »profesionalnim« proizvajanjem tona. Najbolj znane
elektronske naprave za proizvajanje zvoka so tako imenovani »sintisajzerji«. Na splošno razumemo
pod pojmom sintisajzer, elektronsko glasbilo, kateri je sestavljen iz kombinacije posebej
zaporedoma uglašenih elektronskih elementov. Funkcija teh skupin je lahko spremenjena z
nastavnim regulatorjem (potenciometrom). Poleg tega so lahko posamezne skupine elementov
skupaj in med seboj kombinirane, z čimer bo možno, da nastanejo različna nihanja, da so doseženi
določeni toni, zvoki in hrupi.

Kaj je ton?
Kaj je zven?

V prejšnjih poskusih smo naredili tone tako, da smo tok električnega toka skozi zvočnik z astabilno
stopnjo preklopa stalno vklapljali in izklapljali. Narejen je bil tako imenovan »pravokoten nihaj«,
kot je prikazano na sliki 128. Globok in visok ton se razlikujeta zgolj v številu nihajev, ki so
izvedeni v časovni enoti (npr. v eni sekundi). 100-200 nihajev je občutenih kot globok ton, več kot
1000 nihajev na sekundo pa kot visok ton. Za zven tonov je poleg števila nihajev na sekundo
odgovorna tudi oblika posameznih nihajev. Poleg do sedaj narejenih pravokotnih nihajev obstajajo
tudi npr. trikotni nihaji ali znani sinusni nihaji (glejte sliko 129). Sinusni ton zveni bistveno bolj
mehko in prijetneje kot trdi pravokotni ton. Za tipičen zven določenega glasbila so poleg osnovnih
nihajev odgovorni tako imenovani »alikvotni toni«. »Alikvotni toni« so različna nihanja v višjih
frekvenčnih območjih, ki so dodani osnovnim nihajem (nihanju). »Zven« je mešanica iz tonovov,
pri čemer število in jakost zaznavnih alikvotnih tonov vsakem zvenu da karakteristično zvočno
barvo. Sedaj bo tudi razumljivo, zakaj npr. imajo dobre HiFi naprave frekvenčnega obsega od 20­20000 imajo, tako 1000Hz ton. Za predvajanje zvočnega spektra glasbe, govora in hrupov je to
frekvenčno območje potrebno, da alikvotni toni ne bodo odrezani.

Za zven glasbil so lahko karakteristične še nadaljnje funkcije. Zvok klavirja npr. počasi izzveni, t.j.
nihaji bodo tekom časa vedno manjši – brez, da se frekvenca spremeni. Zven pihal je delno prekrit z
zvoki pihanja, ki nastanejo pri pihanju v instrument. Tako imenovani efekti »refren« in »temolo« so
lahko dosežni tako, da bo osnovna frekvenca (višina tona) počasi ali hitro minimalno spremenjena.
Mi prepoznamo, da točno karaktiziranje zvena ni čisto preprosto.

27

Sintisajzerji so običajno narejeni iz več generatorjev tona – tako imenovanih oscilatorjev,
generatorjev hrupa ter mešalne mize in komandnega pulta. Oscilatorji lahko posamezno proizvedejo
različne oblike krivulj v različnih frekvencah. Preko mešalne mize in komandnega pulta bodo
oscilatorji vezani skupaj tako, da iz posamezno narejenih nihajev nastane zven.

Z našim sistemom eksperimentov bomo naredili še različne tone, hrupe in zvene in s tem spoznali
različne komponente elektronskega izvajanja glasbe. Pri naslednjih poskusih bomo eksperimentirali
z astabilno stopnjo preklopa kot generator tona in preiskali, kateri toni so lahko narejeni, če bo npr.
frekvenca narejenega tona stalno spreminjana.

28

Elektronsko tuljenje sirene

To vezje naredi tipičen zvok siren. Slika 130 prikazuje, kako je potrebno spremeniti dosedanje
vezje. Pri pritisku na tipko se bo ton sirene počasi povečeval tako dolgo, dokler ni dosežena
največja višina zvoka. Ko bomo tipko spustili bo glasnost zvoka počasi pojemala. S stalnim
pritiskanjem in spuščanjem tipke bo nastalo tipično tuljenje sirene.
Počasno naraščanje in padanje glasnosti tona nastane s polnjenjem in praznjenjem 100μF
elektrolitskega kondenzatorja (glejte sliko 131). Pri pritisku na tipko se bo 100μF elektrolitski
kondenzator preko 10KΩ upora počasi napolnil. S tem počasi naraste tudi napetost na osnovi
tranzistorja T2, ki je preko 47KΩ upora povezana s plus polom elektrolitskega kondenzatorja. Pri
manjši napetosti na osnovi tranzistorja T2 bo priključen 100nF kondenzator počasi napolnjen, z
čimer stopnja preklopa z nizko frekvenco preklaplja sem ter tja in bo s tem nastal globok ton. Ker
napetost na osnovi tranzistorja T2 s polnjenjem elektrolitskega kondenzatorja počasi narašča, bo
tudi 100nF kondenzator vedno hitreje napolnjen. Preko stopnje preklopa narejena frekvenca prav
tako narašča in ton bo višji.

Takoj, ko je elektrolitski kondenzator napolnjen na polno napetost baterije (visok tok), spustite
tipko. Napolnjen elektrolitski kondenzator počasi odda njegovo shranjeno polnitev preko 47KΩ
upora. Stopnja preklopa lahko še naprej niha. Ker se elektrolitski kondenzator počasi izprazni, pade
tudi napetost na osnovi tranzistorja T2, z čimer polnjenja 100nF kondenzatorja potrebujejo vedno
več časa. Narejena frekvenca bo manjša, ton bolj globok. Ko je elektrolitski kondenzator
popolnoma izpraznjen, tranzistor T2 ne prejme več osnovne napetosti – stopnja preklopa ne more
več delovati.

29

Tuljenje sirene bo postalo žvrgolenje

Kako blizu ležita dva zelo različna zvoka, prikazuje sledeč poskus. Z zamenjavo samo 2 elementov
bo elektronsko tuljenje sirene postalo žvrgolenje. Poskus po sliki 130 ostane isti. Zgolj 47KΩ upor
bo zamenjan s potenciometrom in 10KΩ upor bo sedaj zamenjan s sproščenim 47KΩ uporom. S
potenciometrom je lahko (pri pritisnjeni tipki) nastavljen visok ton. S stalnim pritiskanjem in
spuščanjem tipke in minimalnim istočasnim spreminjanjem nastavitve potenciometra je lahko
posnemano žvrgolenje eksotičnih ptic.

30

Akustična alarmna naprava

Naš generator tona je lahko tudi zelo preprosto spremenjen v alarmno napravo z akustičnih
sproženjem alarma. Za to spremenite poskus po sliki 132. Na načrtu izgradnje je kot varnostna
zanka prikazana premostitvena žica z osnove k oddajniku levega tranzistorja.

Ko bo alarmna naprava s priključitvijo baterije pričela delovati, navidezno ni delovanja. Ko bo
sedaj kot prej premostitvena žica nameščena žična zanka (na levem tranzistorju) prekinjena, bo
sprožen alarm.

Varnostna zanka je lahko uporabljena kot žica za spotikanje ali v povezavi z varovalom vrat (glejte
sliko 31 prvega dela navodil).

Vezje ostane za sledeče poskuse nespremenjeno, ker naj bo izvedenih še nekaj osnovnih poskusov.

31

Vplivi temperature na funkcije vezja

Pri predhodnih poskusih smo delno ugotovili, da temperaturne spremembe vplivajo na prevodnost
polprevodnikov. Z astabilno stopnjo preklopa kot generatorjem tona želimo preiskati obnašanje
kondenzatorjev in uporov na temperaturo. Poskus po sliki 132 ostane enak, zgolj varnostna zanka
bo odstranjena.

Najprej naj bo preiskano obnašanje kondenzatorjev pri segretju. Za to bosta oba kondenzatorja
segreta s sušilnikom za lase. Mi ugotovimo, da bo z naraščajočim segrevanjem ton vedno bolj
globok, narejena frekvenca tona se torej bistveno zmanjša. To pomeni, da se bo s segrevanjem
kondenzatorjev kapaciteta povečala, z čimer se poveča čas polnjenja in praznjenja in stopnja
preklopa niha z manjšo frekvenco.

Kondenzatorje pustimo, da se ohladijo na normalno sobno temperaturo. 10KΩ upor bo vtaknjen na
levi strani vezja direktno poleg 47KΩ upora in priključen z uporabo daljših žic. Sedaj bosta upora z
10KΩ in 47KΩ prav tako segreta s sušilnikom za lase. Sprememba tona ne more biti ugotovljena.
To pomeni, da povečanje temperature skoraj nič ne vpliva na prevodnost uporov.

32

Poseben generator tona (oscilator)

Sedaj bomo oba upora ohladili z kockami ledu. (Nekaj kock ledu dajte v majhno plastično vrečko,
da vezje ne bo mokro). Tudi hlajenje uporov ne vodi k spremembi tona. Sedaj se bodo
kondenzatorji ohladili z kockami ledu. Jasno bo slišno kako narašča višina tona, torej se narejena
frekvenca povečuje.

Zapomnimo si, da temperaturne spremembe zelo malo vplivajo na upore. Kondenzatorji – posebno
keramični ploski kondenzatorji – spremenijo pri temperaturnih nihanjih njihovo kapaciteto. Pri zelo
občutljivih vezjih lahko to vodi k motnjam delovanja.

S tem poskusom bomo naredili generator tona, čigar območje višine tona je bistveno bolj
nastavljivo in v primerjavi z dosedanjimi vezji reagira tudi na zelo majhne kapacitete. To dejstvo
omogoča celo vrsto zanimivih poskusov. Vezje bo narejeno ustrezno z načrtom izgradnje in
vezalnim načrtom po sliki 134 in 135 (najprej brez obeh žic, ki sta v spodnjem delu načrta izgradnje
napeljani k dodatnem elementu). Po priključitvi baterije potenciometer počasi obrnite v vmesno
pozicijo, dokler iz zvočnika ne boste slišali tona. Pri nadaljnjem vrtenju potenciometra, bo narejen
ton vedno višji. Pri določeni nastavitvi se akustična nihanja nenadno prekinejo. V bližini te
nastavitve potenciometra reagira vezje oscilatorja zelo občutljivo tudi na majhne kapacitete. To
poskusite z narejenim kondenzatorjem kot akustičnim javljalnikom hoje. Za to potrebujemo dve
aluminijevi foliji (srebrn papir embalaže cigaret ali čokolade), veliki približno 10 x 10 cm (ali
nekoliko več) in penasto gumijasto podlago, ki je debela med 1 in 5 cm in ki naj bo večja približno
1 cm od aluminijevih folij. Obe aluminijevi foliji predstavljata obe plošči kondenzatorja. Med
obema aluminijevima folijama bo kot izolacijska plast položena penasta guma. Foliji se ne smeta
dotikati. Na vsako izmed obeh folij bo pritrjena po ena žica s sponko (glejte sliko 34). Žico zgornje
folije napeljemo k osnovi levega tranzistorja (T1). Spodnja folija bo povezana z 10nF
kondenzatorjem. Glede na velikost folije in moč penaste gume je lahko tudi bolje, če spodnja folija
ni povezana z 10nF kondenzatorjem, temveč z zbiralnikom levega tranzistorja (T1). Na možnost je
na načrtu izgradnje prikazana kot pikčasta črta.

Potrebno je paziti, da se foliji ne dotikata drugih delov vezja. Da »paket kondenzatorja« ne zdrsne
vse skupaj zlepimo in nato kondenzator vtaknemo v primerno plastično vrečko, ki služi kot zunanja
izolacija. Žice (iz plastične vrečke) morajo biti napeljane k navedenim kontaktnim mestom.

Vezje oscilatorja bo sedaj s potenciometrom nastavljeno tako, da je slišen visok ton. Ko bosta sedaj
obe foliji (z vmes nameščeno penasto gumo), bo ton bistveno nižji. Tem bolj kot se zgornja
aluminijeva folija približuje spodnji foliji, tem nižji bo ton. S stikanjem obeh folij bo kapaciteta
lastno izdelanega kondenzatorja spremenjena. Tem bližje kot sta si obe plošči, tem večja je
kapaciteta. Potenciometer lahko nastavimo tudi tako, da ton ravno ni več slišen. Nato se pričnejo
nihaji takoj, ko bosta foliji ustrezno stisnjeni skupaj.

33

Akustičen javljalnik hoje

Če sta priključni žici zadosti dolgi, lahko celoten paket postavimo na tla in ga uporabimo kot
javljalnik hoje. Ko nekdo stopi na paket je oddan ton oziroma glede na nastavitev potenciometra
sledi sprememba tona.

Z malo spretnosti in ustrezno nastavitvijo potenciometra bo pri pritisku z roko ali nogo doseženo
elektronsko krmiljeno ptičje petje. S ustrezno debelo penasto gumo (ugotovite s poskušanjem) je
lahko z istim vezjem narejena tudi elektronska tehtnica ali elektronski merilnik moči. Najtežja
oziroma najmočnejša oseba bo povzročila, da bo narejen najnižji ton.

34

Kapacitiven javljalnik približevanja

Obstajajo alarmne naprave, ki »kapacitivno« nadzorujejo železne blagajne, slike, itd. Primer:
Blagajna stoji izolirano na električno prevodnih tleh in s tem proti tem tlom naredi kapaciteto.
Velikost te kapacitete v tem primeru določa frekvenca oscilatorja. Dodatno elektronsko vezje
nadzoruje to frekvenco, ki se npr. pri približevanju vlomilca spremeni. V tem primeru bo sprožen
alarm.

Kapacitiven javljalnik približevanja lahko naredimo z zato uporabljivim vezjem ustrezno s sliko
134 na sledeč način:

2 aluminijevi foliji iste velikosti bosta druga poleg druge na tla prilepljeni tako, da se med seboj ne
dotikata (glejte sliko 136). Foliji bosta kot običajno priključeni na vezje s sponkami in žico (slika

184). Če sedaj z čevlji (čevlji služijo za izolacijo) stopimo na obe plošči, se spremeni frekvenca
generatorja tona. Ta javljalnik približevanja deluje še tudi takrat, ko bosta foliji položeni pod
preprogo. Večji kot sta aluminijevi foliji, tem boljše vezje deluje. Potenciometer je potrebno
nastaviti tako, da je ravno slišen zelo visok ton.

Varovalo pred krajo

Pri razstavah so drage slike pogosto kapacitivno zavarovane (glejte sliko 137). Na zadnji strani slike
bo pritrjena kovinska ploščica (aluminijeva folija). Skrito pod tapeto sta nameščeni dve nadaljnji
aluminijevi foliji (podobno kot pri predhodnem poskusu). Ko bo slika odstranjena, se bo frekvenca
oscilatorja spremenila. S tem je lahko poskus kraje takoj ugotovljen. Na podoben način so lahko
zavarovani tudi predmeti na mizah, itd. Dve potrebni aluminijevi foliji sta lahko nevidno nameščeni
npr. pod namiznim prtom. Pomembno je zgolj, da je predmet, ki naj bo varovan (v tem primeru s
trakovi iz aluminijeve folije) stoji v neposredni bližini obeh skrito nameščenih aluminijevih folij.

35

Kako deluje vezje?

Pri začetku obratovanja vezja je 10nF kondenzator izpraznjen (glejte sliko 135). S tem manjka
osnovi tranzistorja T1 potrebna napetost, T1 blokira. Istočasno prejme tranzistor T2 s plus pola
baterije preko 10KΩ in 47KΩ upora potrebno osnovno napetost in je s tem prevoden. Zvočnik,
tranzistor T2 in 100Ω upor naredijo napetostni delilnik. S tem na oddajniku tranzistorja T2 nastane
napetost, ki mora ležati med 0V in polno napetostjo baterije (9V). Ker sta oddajnika tranzistorja T1
in T2 medsebojno povezana, je »pozitivna« napetost prisotna tudi na oddajniku tranzistorja T1. Da
bo tranzistor T1 prevoden (in se vezje preklopi), mora biti osnovna napetost večja od napetosti na
oddajniku. 10nF kondenzator se istočasno napolni preko 10KΩ upora in preko potenciometra.

Ker je osnova potenciometra T1 preko 100KΩ upora povezana z kondenzatorjem, naraste napetost
tudi na osnovi tranzistorja T1 z naraščajočim polnjenjem kondenzatorja.

Tranzistor T1 ostane tako dolgo blokiran, dokler s polnjenjem kondenzatorja osnovna napetost ne
bo večja kot »rahlo pozitivna« napetost na njegovem oddajniku. Ko je ta točka dosežena, tranzistor
T1 odpre njegovo pot zbiralnika-oddajnika in s tem odvzame tranzistorju T2 osnovno napetost – T2
blokira.

Z naraščajočo prevodnostjo tranzistorja T1 bo napetost na njegovem zbiralniku vedno manjša, ker
je zbiralnik tranzistorja T1 preko C-E poti in 100Ω upora povezan z minus polom baterije.
Dosežena bo točka, pri kateri je napetost na zbiralniku tranzistorja T1 manjša kot napetost na
njegovi osnovi.

Posledica tega je, da 10nF kondenzator ne more biti bolj napolnjen. Nasprotno – kondenzator se
lahko izprazni preko potenciometra, poti zbiralnika-oddajnika tranzistorja T1 in 100Ω upora. S tem
pade tudi napetosti na osnovi tranzistorja T1. Po tem, ko tranzistor T2 blokira, tudi na oddajniku
tranzistorja T1 ni napetosti, z čimer tranzistor T1 – kljub padajoči osnovni napetosti – ostane
prevoden, dokler se kondenzator skoraj popolnoma ne izprazni. Takoj, ko je kondenzator
izpraznjen, tranzistorju T1 manjka osnovna napetost – on blokira. Sedaj prejme tranzistor T2 preko
10KΩ in 47KΩ upora potrebno osnovno napetost in bo prevoden. Postopek se ponovno začne in se
ponovi.

Upoštevanja vredno je, da je osnovi tranzistorja T1 potrebna relativno visoka napetost, da bo
tranzistor T1 prevoden. Vendar pa tranzistor T1 ostane prevoden tudi, ko bo najprej potrebna
»napetost vklopa« na njegovi osnovi zmanjšana. Šele pri zelo nizki osnovni napetosti T1 blokira. S
ponovnim preklopom je spet potrebna visoka osnovna napetost.
Vezja, ki se pri dosegu relativno visoke vrednosti vklopijo in se izklopijo šele pri dosegu nizke
vrednosti, so imenovana »Schmitt sprožilniki«. Območje napetosti med tema dvema točkama
imenujemo »histereza«. Zapomnimo si, da delovanje tega oscilatorja temelji na načelu histereze.

36

NF ojačevalnik

Za gramofone, radie in kasetofone

Kaj je NF ojačevalnik?

NF je kratica za nizko frekvenco. NF območje leži med 16 in 16000, torej v slišnem območju. NF
ojačevalnik je torej označen kot ojačevalnik zvoka.

NF ojačevalnik najdemo v večini naprav zabavne elektronike. Radijske naprave imajo npr. poleg
sprejemnega dela tudi NF ojačevalnik, ki ojača sprejete radijske signale, da jih lahko slišimo preko
zvočnika. Tudi kasetofoni (prenosni kasetofon - vokman) imajo NF ojačevalnike, kateri ojačajo
signale z magnetnega traku, da lahko te signale poslušamo s slušalkami. Obstajajo pa tudi npr.
naprave, kot so npr. kvalitetni gramofoni, ki nimajo vgrajenega ojačevalnika, ker bo ojačanje
izvedeno v ločeni napravi, v tako imenovanem »ojačevalniku«.

Večina kasetofonov, radiev in gramofonov in ima priključek, z katerega so lahko odvzeti neojačani
zvočni signali, da je npr. izvedeno presnemavanje plošč na kasetofon. Neojačani signali so lahko
dovedeni tudi NF ojačevalniku, npr. za priključitev drugega zvočnika.

NF ojačevalnik naredimo ustrezno s sliko 138. s tem so lahko relativno majhni zvočni signali
priključka za predvajanje ali priključka za slušalke, npr. kasetofona toliko ojačani, da bodo slišni v
zvočniku našega krmilnega pulta. Vezje bo neoporečno delovalo, če bo skrbno narejeno in če bo
vsaka žica preverjena. Ker naš NF ojačevalnik nima stikala, bo kot zadnji element priključena
baterija. Tako imenovan vhodni signal, torej signale za ojačanje »dobimo« iz priključka za
presnemavanje (oziroma priključka za slušalke) kasetnega snemalnika, gramofona, itd. Če ima
naprava DIN priključek je lahko na njej narejen odcep, kot je prikazano na načrtu izgradnje.
Vsakokrat po en kabel z golim koncem bo vtaknjen v dva izmed petih majhnih priključkov.
Povezovalna žica je pikčasto označena, t.j. da moramo poskusiti kateri priključki oddajo potreben
signal. Moderne HiFi naprave so danes skoraj izključno opremljene s tako imenovanimi »Cinch
priključki«. Preproste naprave imajo deloma zgolj en priključek za slušalke. V specializirani
trgovini so po zelo ugodnih cenah na voljo primerni vtiči, da je lahko vzpostavljena povezava z
našim narejenim NF ojačevalnikom. Ti vtiči imajo najmanj dva priključna pola, na katera bosta
priključeni obe žici NF ojačevalnika. Paziti je potrebno na to, da oba priključna pola vtiča
pomotoma ne bosta medsebojno povezana (premoščena).

Ko »odcepljena« naprava obratuje in so vse priključitve pravilno izvedene, se iz zvočnika sliši
program, ki naj bo presnet in ojačan. S potenciometrom je lahko nastavljena glasnost predvajanja.
Če naš ojačevalnik ne deluje, je potrebno preveriti, če je npr. glasnost »odcepljene« naprave preveč
zmanjšana. Če je npr. naš NF ojačevalnik priključen na izhod za slušalke kasetnega predvajalnika,
pri katerem je glasnost nastavljena na minimalen nivo, na izhodu za slušalke signal glasbe ne bo
prisoten in s tem ga tudi naš NF ne more ojačati.

37

38

Kako deluje vezje?

Najprej izhajajmo iz tega, da na vhodu našega ojačevalnika (torej na potenciometru) ni prisoten
vhodni signal za ojačanje (glejte sliko 139). Tranzistor T2 prejme s plus pola baterije preko 2,2KΩ
in 1KΩ upora potrebno osnovno napetost. Njegova pot zbiralnika-oddajnika je prevodna, tokokrog
s plus pola baterije preko zvočnika in 100Ω upora je zaprt. Na oddajniku tranzistorja T2 v
primerjavi s plus polom baterije nastane pozitivna napetost, ki pride preko 100KΩ upora tudi na
osnovo tranzistorja T1. S tem bo tudi pot zbiralnika-oddajnika tranzistorja T1 minimalno prevodna,
tako da napetost na zbiralniku tranzistorja T1 nekoliko pade. Ker je zbiralnik tranzistorja T1 preko
1KΩ upora povezan z osnovo tranzistorja T2, napetost pade tudi na osnovi tranzistorja T2, tako, da
pot zbiralnika-oddajnika tranzistorja T2 ni popolnoma prevodna. Oba tranzistorja se medsebojno
nastavita tako, da preko obeh poti zbiralnika-oddajnika (in tudi skozi zvočnik) teče stalen »mirovni
tok«. S tem mirovnim tokom bo membrana zvočnika nastavljena približno v vmesno pozicijo.

Sedaj domnevajmo, da je na vhodu ojačevalnika prisoten zvočni signal kot majhna izmenična
napetost (napetost, ki se preklaplja v ritmu zvočnega signala med plusom in minusom). Izmenična
napetost povzroči stalno (in hitro) polnjenje in praznjenje kondenzatorja. Vhodna izmenična
napetost povzroči preko potenciometra, 10KΩ upora in 10μF elektrolitskega kondenzatorja
nihajočo napetost na osnovi tranzistorja T1. Pri nekoliko večji osnovni napetosti bo tranzistor T1
bolj prevoden in odvzame tranzistorju T2 del njegove osnovne napetosti. Tranzistor T2 bo s tem
manj prevoden in s tem skozi zvočnik teče tudi manjši tok. Obratno nižja napetost povzroči večji
tok zvočnika.

10nF kondenzator in 100μF elektrolitski kondenzator sta za delovanje ojačevalnika zelo pomembna.
Če bo npr. 100μF elektrolitski kondenzator odstranjen iz vezja, bo moč ojačanja bistveno manjša
(poskusite). Brez elektrolitskega kondenzatorja bo izhodni signal preko 100KΩ upora direktno k
vhodu povratno deloval. Z elektrolitskim kondenzatorjem bodo nihanja napetosti zvočnega signala
na oddajniku tranzistorja T2 izločene tako, da na ojačanje obeh tranzistorjev ne bo vpliva. 10nF
kondenzator preprečuje, da ojačevalnik prične nihati (glejte poglavje »povratno delovanje«).

Opomba:

Če nastavitev potenciometra ne povzroči zadovoljivega uravnavanja glasnosti (predvsem pretiho
predvajanja), je lahko 10KΩ upor na vhodu premoščen oziroma odstranjen. Če bo glasnost
nastavljena na previsok nivo, nastane popačeno predvajanje.

Po končanem poskusu odklopite baterijo, ker bo pri priključeni bateriji tok stalno koriščen.

39

Povratno delovanje

Če bodo pri večjih prireditvah uporabljeni mikrofoni, pogosto nastane moteče piskanje. Ta zvok
nastane zaradi tako imenovanega »povratnega delovanja«.

Povratno delovanje nastane, ko mikrofon ujame preko zvočnika predvajan zvok in bo preko NF
ojačevalnika predan ojačano ponovno nazaj na zvočnik. Ker se ta postopek stalno ponavlja, bo
povraten ton vedno bolj ojačan, dokler ni popolnoma popačen in se sliši kot piskanje.

S sledečimi poskusi bomo izvedli nekaj eksperimentov s povratnimi delovanji. Ker mikrofona
nimamo na voljo, bo z izdelavo po sliki 140 »umetno« narejeno povratno delovanje tako, da bo
odvzet ojačan signal na zbiralniku tranzistorja T2 in bo preko 1KΩ upora in preko tipke spet
dovoden vhodu stopnje ojačanja (potenciometer). Izdelava vezja je zelo podobna kot pri prejšnjem
vezju. Vendar pa ga naredite od začetka na novo, da bodo preprečeni viri napak.
Poskus povratnega delovanja bo pričel delovati s priključitvijo baterije. Potenciometer namestite
približno v vmesno pozicijo. Ko bo tipka pritisnjena, se iz zvočnika sliši ton. S pritiskom na tipko
bo izhodni signal ojačevalnika posredovan nazaj na vhod (glejte tudi vezalni načrt 141).

Iz predhodnega poskusa je znano, da je potenciometer namenjen za nastavitev glasnosti. Ko bo
nastavitev potenciometra – pri pritisnjeni tipki – spremenjena, se glasnost začudoma ne spremeni,
temveč narejena frekvenca tona. To pomeni, da pri povratnem delovanju ojačevalnik vedno deluje z
njegovo maksimalno močjo in bo nastavitev glasnosti vpliva zgolj na način povratnega delovanja in
s tem na frekvenco. S počasnim vrtenjem potenciometra v levo bo proizvedena frekvenca tona
vedno večja. Pri določeni frekvenci se nihanja prekinejo – to ne bo več narejen. Vezalni načrt 141
prikazuje, da bo z vrtenjem potenciometra v levo vhodni signal vedno manjši. Ko bo vhodni signal
premajhen, ojačanje in povratno delovanje ne bo več izvedeno.

Kaj se zgodi, ko bo signal povratnega delovanja spremenjen?

Potenciometer nastavite približno v vmesno pozicijo, da bo pri pritisku na tipko narejen ton. 1KΩ
upor bo zamenjan z 4,7KΩ uporom. Pri pritisku na tipko, je proizveden ton – pri isti nastavitvi
potenciometra – bolj globok. S povečavo upora nastane isti efekt, kot bi bila pri ojačevalniku
oddaljenost med mikrofonom in zvočnikom povečana.

Kot sledeče povečamo signal povratnega delovanja tako, da bosta oba priključka 4,7KΩ upora
premoščena. Izhodni signal bo posredovan direktno (brez upora) nazaj na vhodu. Pri pritisku na
tipko ugotovimo, da je narejen ton višji. Razlike v glasnosti pri različnih povratnih delovanjih ni
možno ugotoviti.

Način delovanja ojačevalnika povratnega delovanja po vezalnem načrtu 141 ustreza vezju
ojačevalnika iz predhodnega poskusa. Spremenjeni bodo zgolj priključki kondenzatorja, da bo v
vsakem primeru doseženo povratno delovanje. Narejeno vezje ostane enako za naslednji poskus.

40

41

Morsejev aparat

Samuel More je iznašel telegraf in ga je prijavil leta 1837 kot patent. Morsejev telegraf je sestavljen
iz sprejemnika (magnetna tulljava, ki k sebi potegne rotor in pri tem pritisne pisalo ob enakomerno
premikajoč papirni trak) in oddajnika (Morsejeva tipka in baterija). Leta 1844 je bil s to napravo
poslan prvi telegram med Washingtonom in Baltimorjem. Morse je naredil tudi Morsejevo abecedo.
Vse številke in znaki so prikazani v kombinaciji črt in pik. Tudi pri kasnejših brezžičnih povezavah
je bila uporabljena Morsejeva abeceda tako, da so pike in črte prikazane z kratkimi in dolgimi toni.
Celo danes so Morsejevi znaki še pogosto uporabljeni, ker so lahko ti posredovani celo takrat, ko je
brezžična govorna povezava močno motena ali pa sploh ni več možna.

Ojačevalnik povratnega delovanja iz predhodnega poskusa bo spremenjen po sliki 142. S pritiskom
na tipko bo narejen znan ton povratnega delovanja, ki bo s potenciometrom nastavljen tako, da
ustreza tonu Morsejevega znaka. Z ustreznim pritiskom na tipko lahko vezje uporabimo kot
Morsejevo napravo. Če bomo kabel napeljan k tipki podaljšali, je lahko tipka uporabljena kot
postaja A v enem prostoru in dejansko vezje kot postaja B v drugem prostoru. Sedaj lahko preko
večjih razdalj s to napravo posredujemo sporočila. Slika 144 prikazuje Morsejevo abecedo.

42

Elektronske orgle

Vezje oscilatorja ustrezno s sliko 145 je originalna varianta našega vezja NF ojačevalnika. Naše
»novodobne« orgle ne bodo igrane s tipkami, temveč z dotikom črte, ki je narejena s svinčnikom.
Polje v sliki 147 bo na debelo pobarvano z mehkim svinčnikom.

Tako nastala grafitna plast bo na desni strani z že znanim kontaktom med sponko-kablom, kot je
vidno na načrtu izgradnje 145, povezana s 470Ω uporom. Druga žica je napeljana k 100KΩ uporu.
Po tem, ko je izdelava preverjena in baterija priključena, bi lahko že po kratkem času igrali
preproste skladbe teh elektronskih orglah.

Pozor! Ker naša naprava nima stikala, po končanem eksperimentu odklopite baterijo, ker bo tudi pri
ne uporabljanju naprave tok stalno porabljen.

43

44

Kako deluje vezje?

Vezje (ustrezno z vezalnim načrtom 146) je sprememba že opisanega NF ojačevalnika. Ton nastaja
s povratnim delovanjem z zbiralnika tranzistorja T2 preko 10nF kondenzatorja in 100KΩ upora k
osnovi tranzistorja T1. Vezje reagira tudi na zelo velike vrednosti upornosti tako, da so za to
narejeno vezje poleg orgel podane še nadaljnje uporabe.

Orgle na prstni odtis

Oba konca žic bosta odstranjena z narisane črte s svinčnikom in z 2 prstoma vsake roke držite gol
konec žice. Z bolj ali manj trdnim držanjem je lahko spremenjena višina tona in s tem lahko igrate
melodije.

Detektor laži

Detektor laži je naprava, ki zapisuje potek srčnih utripov, dihanje, krvni tlak in vlažnost kože pri
vprašani osebi. Detektor laži prikazuje vzburjenje, ki se lahko pojavi, ko se nekdo poskuša zlagati.

Naše vezje je lahko npr. uporabljeno tudi kot detektor laži tako, da bo merjena vlažnost kože. Za to
bosta oba konca žic prilepljena npr. z lepilnim trakom na notranjo stran rok. Ko zaslišana oseba
»laže«, bo verjetno imela tudi vlažne roke, z čimer naraste ton našega vezja oscilatorja.

Akustičen javljalnik dežja

Mi lahko z v prvem delu opisano napravo za opozorilo dežja in prikazom stanja vode izvedemo tudi
z uporabo tega vezja. Za to je potrebno vmes priključiti zgolj 4,7KΩ upor. Polnilni kabel bo
povezan s priključkom 4,7KΩ upora in na drug priključek upora bo priključen dodaten kabel.

Preveritev električne prevodnosti

Naše vezje NF oscilatorja je lahko zelo dobro uporabljeno tudi za preveritev električne prevodnosti
pri večjih vrednostih upornosti. Z obema merilnima kabloma je lahko vrednost upora ali poljubnega
predmeta akustično »izmerjena«. Z visoko občutljivostjo NF oscilatorja mora vrednost upora
znašati najmanj 4-5KΩ. Če vrednost upornosti leži v tem območju, potem bo narejen zelo visok ton.
Tem večja kot je izmerjena vrednost upornosti, tem bolj bo narejen ton globok.

Akustičen tester prevodnosti

S tako imenovanim »testerjem prevodnosti« bo preverjeno, če so npr. kabli, povezave, itd.
neoporečni. Narejen NF oscilator je lahko uporabljen kot akustičen tester prevodnosti tako, da bo k
merilnem kablu zaporedno vezan dodaten 4,7KΩ upor (kot pri poskusu z akustičnim javljalnikom
dežja). S testerjem prevodnosti je lahko preverjena električna prevodnost kontaktov, različnih
predmetov, itd. Pri dobri prevodnosti bo narejen visok ton, pri slabi prevodnosti pa globok ton.
Zaradi višine tona se lahko ugotovi vrednost upornosti preiskanega predmeta. Če ni električne
prevodnosti, potem tudi tona ne slišite.

45

Vezje svetlobnih orgel

Diskoteke, bari in tudi hobi elektroniki pogosto uporabljajo tako imenovano »svetlobne orgle«:
nihanja bodo pretvorjena v svetlobne impulze. Pri določenih frekvencah tonov in glasnostih svetijo
barvne žarnice v taktu glasbe.

Preprosto vezje svetlobnih orgel bo narejeno po sliki 148. Zvočnik bo v tem poskusu uporabljen kot
mikrofon. Krmiljenje občutljivosti za impulze tona-svetlobe bo izvedeno s potenciometrom. Po tem,
ko so vse žice preverjene in je baterija priključena, preverimo najprej s ploskanjem, če LED zasveti.
Nihaji, ki jih zazna mikrofon (zvočnik) bodo pretvorjeni v električne nihaje in dovedeni LED. Naše
svetlobne orgle morajo pri pravilni nastavitvi potenciometra pri vsakem plosku na kratko zasvetiti.
Če bo v neposredni bližini uporabljena radijska naprava, kasetni snemalnik ali podobno, bodo nihaji
prav tako prikazani kot svetlobni impulzi v ritmu glasbe. S potenciometrom je lahko prilagojena
glasnost glasbene naprave.

46

Akustičen nadzor prostora

Isto vezje je lahko uporabljeno tudi za akustičen nadzor prostora. Za to bo namesto zvočnika v
krmilnem pultu priključen eventualno prisoten dodaten zvočnik (npr. stereo naprave). Če je
priključni kabel zadosti dolg, je lahko zvočnik kot mikrofon postavljen v prostoru za nadzor.
Dejansko vezje s svetilno diodo stoji v kontrolni sobi. Pri ustrezni nastavitvi občutljivosti na
potenciometru bodo npr. nepooblaščenimi osebami narejeni zvoki preneseni kot svetlobni impulzi h
kontrolni sobi. Od tam je lahko sprožen alarm.

Naprava je primerna tudi za nadzor majhnih otrok. »Mikrofon« bo instaliran v otroški sobi. Ko se
bo dojenček zbudil in bo pričel jokati, potem bo v kontrolni sobi zasvetila rdeča LED.

Ker naša majhna naprava nima stikala za vklop in izklop, ne smemo pozabiti po končanih
eksperimentih odklopiti baterije.

Kako deluje vezje?

Tranzistorja T1 in T2 (glejte sliko 149) sta vezana k monostabilni stopnji preklopa. Impulz
sprožitve dajo namesto tipke od mikrofona (zvočnika) sprejeti nihaji. Ker je ta impulz (napetost) od
zvočnika zelo majhen, nastane nekoliko bolj zahtevno vezje.

V stanju mirovanja prejme tranzistor T1 preko 4,7KΩ upora in potenciometra potrebno osnovno
napetost. Preko poti zbiralnika-oddajnika bo osnovi tranzistorja T2 odvzeta napetost. Preko 470Ω
upora, svetilne diode in 10KΩ prejme tudi osnova tranzistorja T2 minimalno napetost, ki sicer ne
zadošča, da bo tranzistor T2 popolnoma preklopljen, ki pa je vendar tako velika, da je njegova pot
zbiralnika-oddajnika minimalno prevodna.

Ko bo narejen hrup (npr. ploskanje z rokami), membrana zvočnika niha, z čimer se tuljava preko
trajnega magneta premika sem ter tja.

S tem bo v tuljavi narejena majhna napetost, ki pride preko 100μF elektrolitskega kondenzatorja na
osnovo tranzistorja T2. S to dodatno napetostjo bo tranzistor T2 nekoliko močneje prevoden in
preko njegove poti zbiralnika-oddajnika bo plus pol napolnjenega 10μF elektrolitskega
kondenzatorja povezan z minus polom baterije. S tem nastane na osnovi tranzistorja T1 negativna
napetost – T1 blokira in T2 se popolnoma preklopi. Kot je opisano pri monostabilni stopnjji
preklopa, bo sedaj razlika v napetosti (polnjenje) v 10μF elektrolitskem kondenzatorju preko 100Ω
in 4,7KΩ upora in potenciometra počasi izravnana, t.j., elektrolitski kondenzator se počasi izprazni.
Ko je elektrolitski kondenzator izpraznjen, na njegovem
minus polu in s tem tudi na osnovi tranzistorja T1 ne nastane
več negativna napetost v primerjavi z minus polom baterije.
Preko potenciometra in 4,7KΩ upora prejme sedaj osnova
tranzistorja T1 pozitivno krmilno napetost, tranzistor T1 se
preklopi. Osnova tranzistorja T2 je preko 1KΩ upora in C-E
poti tranzistorja T1 povezana z minus polom baterije. T2
blokira, vezje se preklopi nazaj v prvotno stabilno stanje.

Z relativno nizko vrednostjo 10μF elektrolitskega
kondenzatorja in v povezavi z nizkimi vrednostmi upornosti
je monostabilna stopnja preklopa vedno samo za kratek čas
»vklopljena«. Preko zvočnika / mikrofona narejeni in zelo
majhni impulzi napetosti bodo podaljšani toliko, da LED za
kratek čas zasveti.

47

Detektor zvoka

Detektor zvoka je elektronski senzor, ki reagira na nihanja in lahko sproži določene funkcije. Pri
alarmnih napravah so npr. detektorji zvoka uporabljeni kot tako imenovani senzorji loma stekla.

Detektor zvoka bo narejen ustrezno s sliko 150. S priključitvijo baterije bo vezje pričelo delovati.
Pri glasnem ploskanju mora vezje reagirati in svetilna dioda se mora vklopiti. S tipko je lahko
svetilna dioda spet izklopljena. Na potenciometru bo nastavljena občutljivost, da detektor zvoka
reagira šele od določene glasnosti.

Delovanje detektorja zvoka je podobno delovanju vezja svetlobnih orgel. Medtem, ko je bila LED
pri predhodnem poskusu vklopljena za kratek čas zaradi glasnega hrupa, ostane LED pri tem
poskusu vklopljena tako dolgo, dokler bo pritisnjena tipka.

48

Kako deluje vezje?

Tranzistorja T1 in T2 (slika 151) sta sedaj vezana k bistabilni stopnji preklopa. Za razliko od vezja
svetlobnih orgel, potenciometer ni direktno povezan s plus polom baterije, temveč je priključen na
zbiralnik tranzistorja T2. Kot v predhodnem poskusu se lahko sicer 10μF elektrolitski kondenzator
izprazni, vezje pa se ne preklopi nazaj v stanje mirovanja, ker je pri prevodnem tranzistorju T2
osnova tranzistorja T1 preko 4,7KΩ upora, potenciometra in prevodne poti zbiralnika-oddajnika
tranzistorja T2 povezana z minus polom baterije. Šele s pritiskom na tipko prejme osnova
tranzistorja T1 preko 47KΩ upora potrebno osnovno napetost – tranzistor T1 bo prevoden in s tem
odvzame osnovno napetost tranzistorju T2. Vezje se preklopi nazaj v njegovo stanje mirovanja.

Priporoča se, da še enkrat preberete opis delovanja bistabilne stopnje preklopa v prvem delu
navodil. Detektor zvoka deluje točno po tem načelu – vendar bistveno bolj občutljivo. Z dodatno
vstavljenim elektrolitskim kondenzatorjem bo preko zvočnika narejena izmenična napetost filtrirana
in je lahko s tem uporabljena kot impulz sproženja.

49

Enosmerni tok-izmenični tok?
Enosmerna napetost-izmenična napetost?

Kot vir energije bo pri vseh eksperimentih uporabljena 9V block baterija (ali BUSCH napajalnika,
ki odda tok, ki je podoben toku baterije). Baterija ima 9V napetost, tok vedno teče v isti smeri –
zaradi tega opis »enosmerni tok«. Tudi npr. akumulatorji posredujejo enosmerni tok.

Od elektropodjetja dobavljena 220V omrežna napetost je »izmenični tok« (ali »trifazni tok«). Tudi
z našim zvočnikom narejena minimalna napetost je izmenična napetost. Medtem, ko lahko
enosmerno napetost pridobimo samo z baterijami ali akumulatorji, bo izmenični tok narejen s
pomočjo generatorjev trifaznega toka. Trifazni tok stalno spreminja njegovo smer toka. Ta menjava
je izvedena 100-krat na sekundo. Tok torej teče 50-krat v eno in 50-krat v drugo smer. (Če bi
teoretično zamenjali pole baterije 100-krat na sekundo, bi prav tako nastal izmenični tok).

Izmenični tok je prikazan kot valovita krivulja (slika 152). Ta krivulja prikazuje, kako bo tok
električnega toka najprej v eni smeri (navzgor) vedno večji – nato spet manjši, dokler na srednji
liniji (časovna os) za kratek čas tok ne teče in bo nato v nasprotni smeri (navzdol) spet večji in nato
spet manjši. V vsaki sekundi nastane 50 takšnih krivulj, t.j. izmenični tok »niha« 50-krat na
sekundo. S tem ima dobavljen električni tok od elektropodjetja frekvenco 50Hz.

Pri izmeničnem toku se bodo plus in minus poli stalno menjavali, t.j., v istem ritmu se preklopi tudi
napetost (npr. od +220V do -220V). Zaradi tega tudi govorimo o izmenični napetosti. Ko je
izmenična napetost prisotna, teče tudi izmenični tok, pri enosmerni napetosti vedno teče enosmerni
tok. Izmenična napetost in tok sodita skupaj tako kot enosmerna napetost in tok.

Za veliko električnih porabnikov, kot so npr. žarnice je vseeno, če obratujejo z izmenično ali
enosmerno napetostjo. Dejansko bo žarnica v roku ene sekunde 100-krat vklopljena in izklopljena,
kar pa z človeškim očesom ni vidno in bo zaradi tega zaznana kot enakomerna svetloba. V
primerjavi z drugimi električnimi porabniki elektronika potrebuje enosmerni tok. Ker radijski
sprejemniki, stereo naprave, itd. delujejo z elektronskimi vezji, mora biti od elektropodjetja
dobavljiva izmenična napetost pretvorjena v enosmerno napetost. Ista smer je možna s pomočjo
diod, ker diode pustijo teči tok samo v eni smeri. S tem pa vendar nastane nečist enosmerni tok, ker,
kot prikazuje slika 153, vsakokrat manjka pol vala izmeničnega toka. Rezultat je sunkovit
enosmerni tok (v primerjavi z enakomerno tekočim tokom baterije).

50

Ker elektronska vezja delujejo z majhnimi toki, je lahko manjkajoči val (kratkočasna prekinitev
enosmernega toka) izravnan z kondenzatorji. Kondenzator odda shranjeno količino toka vsakokrat v
fazi kratkočasne prekinitve toka. V fazi kratkočasnega teka toka bo spet napolnjen. Takšno vezje je
prisotno tudi v BUSCH napajalniku, z čimer je za eksperimente na voljo enosmerni tok, ki je
podoben toku baterije.

Zapomnite si: 220V omrežna napetost je vedno izmenična napetost. Z diodami so lahko
izravnane izmenične napetosti.

51

Tranzistor kot dioda

Dioda je primerljiva z »električnim ventilom«. Dioda pusti tok teči samo v eni smeri. Dioda je
uporabljena za enostranske poti enosmernega toka-blokiranja in za usmerjanje izmeničnih napetosti
v eno smer. En tip diode, »svetilno diodo«, smo že spoznali. Vendar pa so kot dioda uporabljeni
tudi tranzistorji, ko bosta od njihovih priključkov uporabljena samo dva.

Poskus bo narejen po sliki 154. Pri pritisku na tipko LED zasveti. Torej teče tek s plus pola baterije
preko 470Ω upora, svetilne diode in poti osnove-oddajnika tranzistorja. Sedaj bo tranzistor
»obrnjen« tako, da bosta obe priključni žici k osnovi in oddajniku med seboj zamenjani. Če bo sedaj
poskus ponovljen (pritisnite na tipko), ostane LED temna – tok ne more teči, ker je kot dioda
vstavljen tranzistor vezan v zaporni smeri.

Diode imajo v elektronskih vezjih pomembne funkcije, ker so lahko z njimi zaprti določeni odseki
kablov. Tudi v sledečih vezjih radijskega sprejema prevzamejo diode pomembne funkcije za
demodulacijo radijskih valov, da so lahko ti preko ojačevalnika ojačani in slišni.

52

Prenos

Medtem smo prišli že daleč v skrivnosti elektronike. S sledečimi poskusi se bomo ukvarjali z
»brezžično« tehniko prenosa glasov, glasbe, zvokov, sporočil in slik.

Vemo, da obstajajo svetlobni in toplotni žarki, rentgenski in radijski valovi, ki jih lahko z našimi
čutili samo delno zaznamo. Svetlobo lahko zaznamo z našimi očesi. Toploto občutimo, ko
zmrzujemo ali se potimo ali celo ko se opečemo. O rentgenskih žarkih vemo, da so ti pri daljšem
učinkovanju nevarni za človeško telo. Radijskih valov brez tehničnih pripomočkov sploh ne
moremo zaznati. Ampak vendar – čeprav se najprej zdi neverjetno – so si takšni žarki ali valovi zelo
podobni. Gre za »elektromagnetne valove«, ki se razlikujejo zgolj v njihovi frekvenci.

Elektromagnetne valove je leta 1873 omenil britanski fizik Maxwell in leta 1888 jih je dokazal
nemški fizik Heinrich Hertz. Elektromagnetni valovi so lahko reflektirani, zlomljeni, upognjeni in
polarizirani. Svetloba bo npr. povezana v snop v reflektorjih, žepnih svetilkah, itd. Paraboloidne
antene so namenjene za sprejem in za vezavo elektromagnetnih radijskih valov. Načeloma je lahko
ista optika uporabljena za različne vrste sevanja.

Kaj so elektromagnetni valovi?

Iz predhodnih poskusov vemo, da lahko kondenzatorji shranijo električna polnjenja. Za polnjenje
kondenzatorja, mora za kratek čas teči tok. Ko polnilni tok preneha teči, doseže napetost na
kondenzatorju njen maksimum. Med ploščami kondenzatorja nastane električno polje. Kaj dejansko
je električno polje, si lahko samo težko predstavljamo. Predstavljivo je, da npr. iskre s plošče
kondenzatorja pridejo na drugo ploščo kondenzatorja, ko so plošče dosti blizu druga drugi in je
napetost zadosti velika. Električno polje bo npr. narejeno tudi pri nevihti med »nebom« in
»zemljo«. Silne količine energije od tega električnega poja bodo izpraznjene s strelami, podobno
teoretični predstavi o iskrah med ploščami kondenzatorjev.

Za boljše razumevanje skrivnosti elektromagnetnih valov, moramo spoznati še en nadaljnji element,
»tuljavo«. Pod pojmom tuljava razumemo navoj žice. Posebnost tuljav, skozi katere teče tok je, da
bo narejeno magnetno polje. Tipičen primer uporabe je »elektromagnet«. Z našimi čutili
magnetizma sicer ne moremo zaznati, vendar pa nam je znana njegova sila privlačnosti kovinskih
delov. Ko bo tok električnega toka skozi tuljavo prekinjen, bo magnetno polje naredilo napetost. S
to napetostjo je lahko narejeno električno polje. Ti fizikalni postopki odprejo nove možnosti:

53

Ko bo kondenzator vezan skupaj s tuljavo, nastane tako imenovan nihajni krog (slika 156a).
Predpostavljeno, da je kondenzator napolnjen, potem je med njegovima obema ploščama prisotno
električno polje. Ker sta oba priključna pola kondenzatorja preko tuljave med seboj povezana, se
lahko kondenzator preko tuljave izprazni. Skozi tuljavo tekoč tok naredi okoli tuljave magnetno
polje. Takoj, ko se kondenzator izprazni, bo tudi tok električnega toka končan, magnetno polje okoli
tuljave razpade. S tem bo v tuljavi vzbujena napetost. Kjer je napetost, lahko tudi tok teče tako, da
bo kondenzator spet napolnjen. S tokom električnega toka bo narejena napetost tako, da se lahko
kondenzator spet izprazni preko tuljave. Ponovno bo okoli tuljave narejeno magnetno polje in vse
se ponovi. Mi prepoznamo, da nastane izmenična igra iz električnega polja v kondenzatorju in
magnetnega polja okoli tuljave.

Ko je bil nihajni krog enkrat »zadet« (npr. s polnjenjem kondenzatorja), se ta izmenična igra ne bo
poljubno dolgo nadaljevala. Z notranjim trenjem elektronov bo energija porabljena tako, da bo
narejena napetost (oziroma tok) vedno manjša. Izmenična igra električnega in magnetnega polja se
počasi ustavi.

Tudi, ko bo razdalja med obema ploščama kondenzatorja nihajnega kroga ustrezno s sliko 156b
povečana, ostane električno polje med obema ploščama in se lahko še naprej izmenjuje z
magnetnim poljem tuljave. Tudi, ko je oddaljenost med ploščami kondenzatorja ustrezno s sliko
156c še bolj povečana, se pri izmenični igri nič ne spremeni. Električna in magnetna polja se lahko
razširijo v prostoru. S tem smo prišli k tehniki oddajanja in sprejemanja radijskih valov in
televizijskih oddaj. Ko bo v odprt nihajni krog »ujet« drug nihajni krog, se elektromagnetna
izmenična igrač prenese tudi na drug nihajni krog tako, da tam prav tako nastane tok in napetost.

54

Radijski oddajnik načeloma predstavlja odprt nihajni krog, ki bo z elektronskimi vezji vzbujen k
nihajem. Frekvenca nihajev leži približno med 30000 in 300 milijoni Hz. Na anteni oddajnika
(natančneje: okoli antene) se v tej frekvenci izmenjujejo električna in magnetna polja – nastanejo
elektromagnetni valovi.

Radijski sprejemnik predstavlja že omenjen drug »obešen« nihajni krog. Ta ima kot »plošče
kondenzatorja« anteno in zemljo, vmes je vezana tuljava. Elektromagnetna polja oddajnika
inducirajo v sprejemnem nihajnem krogu tok in napetost. Sprejemni nihajni krog niha z isto
frekvenco kot oddajnik. Napetosti in toki pa so vendar zelo nizki. Ti morajo biti ogromno ojačani,
da bodo vsebovani signali in informacije slišni.

S tem smo spoznali »fiziko« oddajnika in sprejemnika. Od teorije želimo sedaj preklopi k praksi in
se dotakniti elektromagnetnega nihajnega kroga radijskega oddajnika, da bodo vsebovane
informacije slišne. Za to je potrebno najprej narediti primeren nihajni krog.

55

Feritna antena

Kot tuljava za naš nihajni krog uporabimo tako imenovano feritno anteno. Takšna antena je
sestavljena iz feritne palice, okoli katere je navita žica (tuljave). Feritna antena bo narejena na
sledeč način:

Pri opremi najdemo pripravljen kos kartona, kateri bo ustrezno z žlebički zlepljen v pravokotnem
tulcu (glejte sliko 157). Ta kartonski tulec bo potisnjen preko prisotne črne feritne palice. Na majhni
leseni tuljavi se nahaja potrebna žica (lakirana bakrena žica s premerom 0,3 mm). Najprej je
potrebno žico točko 34-krat oviti okoli kartonskega tulca. Pri prvem navoju pustimo približno 10
cm konec in ga pritrdimo z lepilnim trakom. Na koncu 34. navoja prav tako pustite štrleti stran
približno 10 cm žice in žico pritrdite z lepilnim trakom (da se tuljava ne sprosti). Preostalo žico
odrežite. Žica ima izolacijo iz laka. Z obeh koncev žic morate odstraniti izolacijo za približno 5
mm.

Poleg prisotne tuljave s 34 navoji naredimo na isti način drugo tuljavo z 61 navoji. Z koncev te žice
je prav tako potrebno odstraniti izolacijo. Obe tuljavi naj ležita ker se le da blizu druga drugi na
feritni palici. Obe priključni žici obeh koncev tuljav bodo med seboj zviti. S tem prejmemo večjo
tuljavo s skupaj 95 navoji (34 + 61 navojev). Ta velika tuljava ima tako imenovan »središčni
odcep« preko obeh zvitih koncev žic (glejte sliko 158).

Sedaj na kartonski tulec navijemo nadaljnjo tuljavo s 6 navoji. Vse navoje je potrebno dobro
pritrditi z lepilnim trakom, da se ne morejo sprostiti. Paziti moramo tudi na to, da je lahko kartonski
tulec (z tuljavami) odstranjen z feritne palice, da lahko feritno palico uporabimo tudi za druge
tuljave.

Najprej je potrebno preveriti, če so tuljave naše feritne antene neoporečno navite. Za to bo narejen
poskus po sliki 159. na 470Ω uporu in plus polu baterije bosta priključeni obe žici velike »dvojne
tuljave« (skupaj 95 navojev). Po priključitvi baterije mora LED svetiti. Test ponovimo tako, da bo
na obe priključni točki priključena majhna tuljava (6 navojev). Tudi v tem primeru mora LED
svetiti. Po uspešni preveritvi prevodnosti bo izvedena še preveritev izolacije. Za to je potrebno
tuljavo ustrezno s sliko 161 priključiti na 470Ω upor in plus pol baterije. Sedaj LED ne sme več
svetiti. Mi prepoznamo, da so tanke bakrene žice dejansko izolirane s plastjo laka. S tem so tuljave
električno medsebojno ločene.

56

57

58

Prenos energije: osnovni poskus z dvema tuljavama

Poskus bo narejen po sliki 163. Ta bo dokazal, kako je lahko – brez električne povezave – skozi
elektromagnetno polje prenesena energija. Po tem, ko je bila baterija priključena kot zadnji element,
je poskus pripravljen za uporabo. LED ne sveti. Ko opazujemo vezalni načrt na sliki 164,
prepoznamo, da LED ne more svetiti, ker tranzistor T2 ne prejme osnovne napetosti.

Kot sledeče napolnimo ločen 100μF elektrolitski kondenzator (ni označen na načrtu izgradnje) tako,
da njegova oba priključka priključimo kratke žice in te za kratek čas povežete z baterijo. Pri tem je
potrebno nujno paziti na pravilno polarnost, t.j, plus pol elektrolitskega kondenzatorja je potrebno
povezati s plus polom baterije in minus pol elektrolitskega kondenzatorja z minus polom baterije.
Odstranite priključne žice na elektrolitskem kondenzatorju, za to obe priključni žici majhne tuljave
feritne antene (6 navojev) priključite na oba priključka elektrolitskega kondenzatorja. Sedaj mora
LED za kratek čas svetiti. Poskus lahko ponovimo kolikokrat želimo. Mi prepoznamo, da bo iz
enega tokokroga (sestavljen iz elektrolitskega kondenzatorja in majhne tuljave) prenesena energija
v drug tokokrog našega elektronskega vezja in bo LED svetila brez, da sta ta oba tokokroga med
seboj električno povezana.

59

60

Kako deluje vezje?

Ko bo napolnjen 100μF elektrolitski kondenzator povezan z obema priključnima žicama majhne
tuljave, se lahko elektrolitski kondenzator preko te tuljave izprazni. Tok električnega toka naredi v
tuljavi magnetno polje, katero vpliva na drugo večjo tuljavo, ki je povezana z elektronskim vezjem.
Ko je elektrolitski kondenzator izpraznjen, bo tok prenehal teči tako, da se magnetno polje poruši.
Zaradi porušenega magnetnega polja bo v tuljavah – tudi v veliki tuljavi – vzbujena napetost.
Napetost vpliva na tok električna toka, t.j., z v veliki tuljavi vzbujeno napetostjo bo 10μF
elektrolitski kondenzator napolnjen preko poti osnove-oddajnika tranzistorja T1. Tranzistor T1
deluje v tem vezju kod dioda. Preko poti osnove-oddajnika lahko sicer teče polnilni tok v 10μF
elektrolitski kondenzator, vendar pa se 10μF elektrolitski kondenzator preko poti osnove-oddajnika
T1 in tuljave ne more izprazniti, ker bo pred tranzistorjem (kot dioda) tok v tej smeri blokiran. Po
tem, ko je 10μF elektrolitski kondenzator napolnjen, lahko njegovo napetost preko 1KΩ upora odda
kot osnovno napetost za tranzistor T2, tranzistor T2 bo prevoden in LED sveti. 10μF elektrolitski
kondenzator se izprane preko 1KΩ upora in poti osnove-oddajnika tranzistorja T2 tako, da ta po
kratkem času spet blokira – LED se ugasne.

61

Srednjevalovni radio

Napočil je velik trenutek! Sedaj bo ustrezno s sliko 165 narejeno vezje srednje valovnega radia. Ker
so za to potrebni skoraj vsi razpoložljivi elektronski elementi, vezje zelo skrbno naredimo. Posebej
pomembno je, da med izdelavo baterija ne bo priključena. Za poskus radia bo prvič uporabljen IC
(integrirano vezje). Ta izgleda podobno kot tranzistor, vendar ima v njegovi notranjosti čip z 10
tranzistorji, 4 kondenzatorji, 1 diodo in nekaj upori! Srednje valovni radio IC deluje z zelo
majhnimi napetostmi (1,2-1,6V) in je bilo s pomotoma narejeno direktno povezavo z napetostjo
baterije takoj uničeno. Po končani izdelavi je potrebno nujno še enkrat preveriti, če so vsi elementi
pravilno razporejeni in da predvsem upori 470Ω, 1KΩ in 4,7KΩ ne bodo zamenjani.

Po popolni kontroli bo naš srednje valovni radio obratoval s priključitvijo baterije. Potenciometer
(desni vrtljiv gumb) je namenjen za nastavitev glasnosti (levi konec tiho – desni konec glasno).
Vrtljiv kondenzator (lev vrtljiv gumb) bo uporabljen za nastavitev oddajnika. V večini področjih
sprejema smo morali s tem vezjem radia sprejeti več oddajnikov (radijskih postaj). V zelo
neugodnim legah sprejema je lahko doseženo izboljšanje sprejema, ko bo na srednji odcep naše
tuljave priključena siva dodatna antena. Ta dodatna antena v nobenem primeru ne sme biti
napeljana preko drugih delov vezja, ker lahko drugače nastanejo nihaji, ki (kot nenamerno
»povratno delovanje«) z žvižganjem ali brenčanjem motijo sprejem.

Ko bo potenciometer nastavljen na polno glasnost (čisto desno), je lahko iz zvočnika slišno
žvižganje, brenčanje ali sikanje. V tem primeru glasnost nekoliko zmanjšajte. Če so nato še vedno
slišni moteči zvoki, je potrebno izdelavo vezja še enkrat preveriti. Na splošno je potrebno izbrati kar
se le da kratke povezovalne žice. Ravno pri vezjih radia je posebno pomembno, da lahko daljše žice
prevzamejo delovanje dodatnih tuljav ali dveh druga poleg drugih žic ali delovanje kondenzatorja.
Te nepredvidene dodatne tuljave in kondenzatorji spravijo vezje iz ravnotežja tako, da sprejem ni
možen, temveč bodo v zvočniku narejeni zvoki povratnega delovanja. Za vezje sprejemnika
uporabite po možnosti samo rdeče in zelene konce kablov.

62

63

Kako deluje vezje?

Velika tuljava in vrtljiv kondenzator (slika 166) naredita nihajni krog. Načelno delovanje nihajnega
kroga smo spoznali. Kljub temu upoštevajmo, da je lahko nihajni krog vedno vzbujen za nihanje
samo na čisto določeni frekvenci – njegovi resonančni frekvenci. Če bo nihajni krog z vrtljivim
kondenzatorjev, ki ima spremenljivo kapaciteto, nastavljen tako, da se njegova resonančna
frekvenca ujema z frekvenco radijske postaje, povzročijo elektromagnetni radijski valovi našem
nihanje nihajnega kroga. To pomeni, da se v tuljavi in kondenzatorju v taktu oddajne frekvence
nastanek magnetnega in električnega polja izmenjujeta in pri tem vzbujata napetost. Ta napetost je
izmenična napetost z frekvenco oddajnika. Ta izmenična napetost je zelo majhna, ker bodo sprejete
samo najmanjše količine energije. Ta majhna izmenična napetost pride na vhod IC-ja srednje
valovnega radia. Šibek signal izmenične napetosti bo ojačal IC radia in ga »demoduliral«. Na IC
izhodu ostane nizka frekvenca (frekvenca tona), ki bo z dvostopenjskim tranzistorskim
ojačevalnikom, sestavljen iz tranzistorja T1 in T2, ojačana in v zvočniku slišno narejena. Delovanje
dvostopenjskega tranzistorskega ojačevalnika smo spoznali pri poskusu »NF ojačevalnik«.

Majhen del frekvence tona bo poslan z IC izhoda preko 100KΩ upora in tuljave spet na vhod IC-ja.
S tem »povratnim delovanjem« nastane boljše ojačanje. Ker IC radia deluje zgolj z napetostjo od
1,2 do 1,6V, bo 9V napetost baterije zmanjšana z upori 4,7KΩ – 1KΩ - 470Ω na približno 1,4V.

64

Kako bodo povezane frekvence tonov z radijskimi valovi?

Od srednje valovnega oddajnika oddani radijski valovi ležijo v frekvenčnem območju od približno
50kHz do 1600kHz. Ta visoka frekvenca (kratica HF) mora biti kombinirana z frekvenco tona
(nizka frekvenca = NF). Frekvence tona same ne morejo biti oddane od oddajnika direktno kot
elektromagnetni valovi, ker njihovo razširjanje ni zadostno. Zaradi tega so kot »nosilec« za
frekvenco tona uporabljeni visoko frekvenčni elektromagnetni valovi, ki se lahko bistveno bolje in
dlje razširijo. Za pravilno razumevanje brezžičnega prenosa tona, so potrebne še nekatere
ponazoritve. V sledečih slikah so NF oziroma HF nihaji prikazani v obliki valov.

Najprej si predstavljajmo čisto preprosta nihanja tona (glejte sliko 167):

a) Tih ton naredi majhen val.
b) Glasen ton je prikazan kot velik val.
c) Globok ton počasi niha, kar bo prikazano z dolgo potegnjenim valom.
d) Visok ton hitro niha tako, da je dan prikaz kratkega vala.
e) HF nihaji so zelo hitri, kar je prikazano z drug poleg drugega nahajajočimi valovi.

Sedaj želimo (ustrezno s sliko 168) kombinirati NF nihanja tonov z HF nihanji:

65

a) HF nihaji so prikazani kot isti, zelo ozko narisani valovi. Na sliki 167a prikazan tih ton (NF)

prikazuje samo majhen odklon vala, tako da se tudi pri HF z kombinirano NF poda majhen
odklon vala.

b) HF ostane enakomerno ozka, vendar pa je NF ton prikazan kot zelo širok val.
c) Globok NF ton bo prikazan na spet enakomerno ozki HF.
d) Visok NF ton prikazuje kratka premikanja valov na ozki HF.

Za prenos tonskih signalov bo veličina HF nihajev spremenjena v taktu NF frekvence. Veličina
(odklon) vala imenujemo tudi kot »amplituda«. Amplituda HF bo spremenjena v taktu NF, rečemo
tudi da je modulirana. Tako imenovana modulacija amplitude (AM) bo uporabljena pri oddajanju v
dolgo-, srednjem- in kratko valovnem območju.

Kako deluje naš IC srednje valovnega radia?

Ko opazujemo IC radia kot celotno enoto, se zdi, da IC deluje podobno kot posamezen tranzistor.
Nizka napetost na njegovem vhodu (IN) upravlja večjo napetost na izhodu (OUT). Kot pa vendar
vidimo s slike 169, je v IC-ju našega radia več, medsebojno dopolnjujočih stopenj ojačanja.
Posamezne stopnje ojačanja so prikazane kot simbol trikotnika. Vsaka stopnja ojačanja je
sestavljena iz dveh tranzistorjev z dodatnim vezjem (upori, itd.).

Slika 169 nam prikazuje posamezne stopnje obdelave IC-ja radia. Mogoče se nam zdi prva stopnja
nekoliko čudna? Tranzistorji so vezani tako, da lahko k IC vhodu teče samo minimalen tok, t.j.,
vhod ima zelo veliko vhodno upornost, približno 4MΩ, torej 4 milijone Ohmov. Govorimo o visoko
ohmskem vhodu. Visoko ohmski vhod skrbi za to, da toka na izhodu prve stopnje ne krmili vhodni
tok, temveč ga krmili vhodna napetost. S tem bo doseženo ojačanje minimalnega radijskega signala.

V stopnjah 2-4 bo ojačana celotna visoka frekvenca vključno z modulirano frekvenco tona, ker naj
bo visoko frekvenčna izmenična napetost demodulirana šele od določene veličine. S tem ukrepom
so lahko tudi signali bolj oddaljenih oddajnikov lažje ojačani in demodulirani. Poleg tega bo
neželeno šumenje izločeno, ki bo nastalo pri tranzistorjih, diodah in uporih zaradi toplotnega
premikanja elektronov (premikanje elektronov s toploto) in s tem pride v frekvenco tona.

Šele v peti stopnji bodo sedaj že pretežno ojačani radijski valovi demodulirani: Z diodo, skozi
katero lahko teče tok v samo eni smeri, bo visoko frekvenčna izmenična napetost usmerjena v eno
smer in pretvorjena v nihajočo enosmerno napetost.

Kondenzatorji med posameznimi stopnjami ojačanja preprečujejo pretok enosmernega toka oziroma
vdor motečih tujih signalov. 100nF kondenzator med IC izhodom in minus polom baterije izravna z
visoko frekvenco nihajočo frekvenco tona tako, da bo ta kondenzator napolnjen s tokom in bo
njegovo polnjenje oddano v del HF.

Izhod (OUT) IC-ja je istočasno namenjen za dovod obratovalne napetosti. IC deluje z enosmerno
napetostjo od 1,2 do 1,6V. Poraba toka našega IC-ja je zelo nizka – samo 0,5mA. To je zelo malo –
LED v našem sistemu eksperimentov potrebuje približno 40-krat več toka. Takšni IC-ji radia so
uporabljeni tudi v veliko majhnih radijskih sprejemnikih industrije, ker je zaradi nizke porabe toka
podana sorazmerno dolga življenjska doba baterije.

Ojačevalniki oziroma stopnje ojačanja bodo v elektronskih vezalnih načrtih prikazani kot trikotniki.
Ker tudi naš IC srednje valovnega radia v prvi liniji deluje kot »ojačevalnik«, bo ta prav tako
prikazan s trikotnikom.

66

Simbol vezave IC-ja srednje valovnega radia

Vrtljiv kondenzator

Kot vsako kondenzator je tudi vrtljiv kondenzator sestavljen iz dveh ločeno izoliranih plošč
oziroma paketov plošč. Ti z vrtenjem spremenljivi paketi plošč so lahko bolj ali manj vtaknjeni
drug v drugega. S tem se spremeni kot kondenzator učinkovita površina in s tem kapaciteta. Vrtljiv
kondenzator je kondenzator s spremenljivo kapaciteto.

V našem vrtljivem kondenzatorju sta vezana dva vrtljiva kondenzatorja: Eden z nekoliko večjo
kapaciteto za sprejem srednjih valov in drugi z nekoliko manjšo kapaciteto za UKV sprejem. Sedaj
bo uporabljena samo srednje valovna polovica. Vrtljiv kondenzator je fiksno vgrajen v krmilnem
pultu. Ta je s spajkanim kablom povezan z natičnim elementom. Od tam bodo vzpostavljene žične
povezave k vezju. Vrtljiv gumb je na nastavni mizi označen z »C« (Capacitor).

67

Izboljšanje sprejema z anteno in zemljo

Poskus radia po sliki 165 ostane enak. Za izboljšanje sprejema bo na majhni tuljavi priključena
»antena« in »zemlja« (glejte sliko 170). Kot anteno uporabimo »izolirano« žično pramenko, ki naj
bo dolga približno 1-2m (pri zelo slabih pogojih sprejema je lahko uporabljena tudi 10-15m dolga
žica, ki bo napeljana na prosto). Kot »zemlja« bo uporabljen kabel k vodovodni napeljavi ali k cevi
centralnega ogrevanja v bližini. Pri prebarvanih ceveh je potrebno barvo nekoliko spraskati, da
nastane kontaktno mesto za gol konec žice. Na prostem je dosežena dobra povezava z zemljo, ko
približno 80-100 cm dolgo kovinsko palico nabijemo v tla in tukaj priključimo ozemljitveni kabel.

Z anteno in zemljo bi sedaj morali sprejeti več radijskih postaj. V zelo dobrih področjih sprejema
bomo verjetno istočasno sprejeli tudi več radijskih postaj.

Povečava induktivnosti

Antena in zemlja iz predhodnega poskusa bosta spet odstranjena. Ustrezno s sliko 171 bosta velika
in majhna tuljava skupaj vezani tako, da nastane drug sredinski odcep. To veliko tuljavo je potrebno
priključiti na vrtljiv kondenzator ustrezno s sliko. S spenjanjem tuljave bo induktivnost povečana, z
čimer se premakne resonančna frekvenca nihajnega kroga. S tem bo spremenjeno območje, v
katerem so sprejete radijske postaje. Eventualno lahko s tem spremenjenim vezjem sprejmemo
srednje valovne radijske postaje, ki z zadnjim poskusom niso bile slišne, ker so ležale izven z
vrtljivim kondenzatorjem nastavljivega območja.

68

Super jasno ločujoč srednjevalovni radio

S spremembo vezja po sliki 172 bo naš radijski sprejemnik bistveno izboljšan in bistveno bolj
ločujoč. Do sedaj so močnejše radijske postaje prekrile šibke radijske signale. Z našo izboljšano
napravo so lahko sprejete tudi tesno drug poleg druge ležeče šibke in močne radijske postaje. Z
izboljšanim ločevanjem radijskih postaj bodo vhodni signali na IC-ju radia manjši, t.j., da glede na
področje sprejema potrebujemo anteno in v neugodnem primeru celo zemljo, da bomo slišali tudi
zelo oddaljene šibke radijske signale.

Po izdelavi in začetku obratovanja (baterijo je spet potrebno priključiti kot zadnji element) je
potrebno za iskanje radijskih postaj vrtljiv kondenzator zelo počasi in skrbno upravljati, ker je lahko
predvsem v večernih urah sprejetih veliko radijskih postaj, ki ležijo tesno druga ob drugi.
Eventualno izvedimo poskuse sprejema tudi z zemljo in daljšo anteno.

Kako deluje vezje?

Na naši feritni anteni sta prisotni dve ločeni žični tuljavi. Večja tuljava bo, kot znano, uporabljena
skupaj z vrtljivim kondenzatorjem kot nihajni krog. Takoj, ko je nihajni krog nastavljen na radijsko
postajo, nastane v tej tuljavi majhna izmenična napetost (visoka frekvenca), ki se (kot pri
transformatorju) prenese na drugo majhno tuljavo in bo od tam dovedena na vhod IC-ja radia. Ker
sprejemniku energija ne bo odvzeta, nastane bistveno izboljšana ločilnost.

69

70

Srednji val – dolgi val

V tem poglavju se želimo ukvarjati z različnimi valovnimi dolžinami. Poleg že znanega srednjega
vala obstajajo tudi oddajniki in sprejemniki za dolgi val, kratek val in zelo kratek val (UKV). So
radijski valovi zares različno dolgi ali kratki?

Radijski valovi se širijo s svetlobno hitrostjo, to je 300.000 kilometrov na sekundo. Za lažje
razumevanje si predstavljamo, da obstaja oddajnik, ki lahko v vsaki sekundi oddaja samo en nihaj
(torej 1Hz). Začetek takšnega nihanja bi bil že 300000 km oddaljen, dokler oddajnik ne bi poslal
konca tega nihaja. Takšen radijski val bi imel dolžino 300.000 km (glejte sliko 174).

Če bi ta oddajnik v vsaki sekundi oddal dva nihaja (2Hz), bi bila valovna dolžina samo še pol tako
dolga, namreč 150.000 km (slika 175).

300.000 km
2 Hz

Srednje valovni oddajniki oddajo na sekundo 1.6.000 in 500.000 nihajev (radijski valov). To poda
valovno dolžino od 187 do 600 m.

300.000 km

1.600.000 Hz

300.000 km

500.000 Hz

Dolgo valovni oddajniki oddajo na sekundo med 150.000 do 435.000 nihaji (150kHz do 435kHz).
V primerjavi z srednje valovnimi oddajniki logično nastane večja valovna dolžina. Dolgi valovi
imajo dolžino od 690 do približno 2000 m.

Kratko valovni oddajniki delujejo z frekvenco približno od 6 milijonov hertzov (6MHz) do 18
milijonov hertzov (18MHz). Nastane bistveno krajša valovna dolžina kot v srednje valovnem
območju. Ultra kratki valovi (UKV) imajo frekvenco od 87MHz do 100MHz, t.j., valovna dolžina
bo še krajša, namreč 3,0 do 3,4 m.

= 150000 km

= 0,187 km = 187 m

= 0,6 km = 600 m

71

Za izračunavanje valovne dolžine določene radijske frekvence je potrebno deliti svetlobno hitrost
(300.000 km) z ustrezno radijsko frekvenco. Ko npr. srednje valovni oddajnik deluje z frekvenco
750kHz (torej 750.000Hz), nastane valovna dolžina:

300.000 km

750.000 Hz

Narejen izračun je lahko podan tudi s preprosto formulo. Za valovno dolžino uporabljajo
strokovnjaki grško črko λ za frekvenco črko f in za svetlobno hitrost črko c. S tem nastane formula:

Tabela oddajnikov:

Valovna dolžina Frekvenca
Dolgi val 690-2000 m 150-435kHz
Srednji val 190-590 m 510-1605kHz
Kratek val 50-17 m 5,95-17,9MHz
Ultra kratek val (UKV) 3,0-3,4 m 87,5-100MHz

= 0,4 km = 400 m

λ = c / f

72

Dolgovalovni sprejemnik

Naš že znan srednje valovni radio bo sedaj spremenjen v dolgo valovni sprejemnik. Za ta namen
moramo nihajni krog (sestavljen iz feritne antene in vrtljivega kondenzatorja) spremeniti, da so
lahko dolgi vali sprejeti.

Za to potrebujemo novo feritno anteno. Potreben kartonski tulec bo spet iz narejenega in žlebastega
kartona (glejte opremo) ustrezno upognjen, zlepljen in potisnjen preko feritne palice. Z lakirano
bakreno žico majhne lesene tuljave bo narejenih 300 ovojev enakomerno na kartonski tulec. Pri
prvem navoju pustimo začetek žice približno 5 cm stran in ga pritrdimo z lepilnim trakom. Na
koncu je potrebno navoje prav tako pritrditi z lepilnim trakom in spet mora gledati stran približno 5
cm dolg konec žice. Preostalo žico odrežite. Z koncev žic je potrebno odstraniti izolacijo za
približno 5 mm.

Ta na novo navita feritna antena bo priključena na vrtljiv kondenzator namesto do sedaj uporabljene
antene ustrezno z načrtom izgradnje 177. Ko so vse priključitve še enkrat preverjene, lahko s
priključitvijo baterije pričnemo uporabljati na dolgo valovni sprejemnik.

Dolgo valovni radijski signali imajo lastnost, da se razširjajo preko velikih razdalj. Zaradi tega
lahko z našim sprejemnikom poslušamo tudi tuje radijske postaje. V večini primerov bo potrebna
zemlja in kratka antena, ki bosta ustrezno z načrtom izgradnje prav tako priključeni na kontaktna
mesta vrtljivega kondenzatorja.

Lastnosti sprejema za druge radijske postaje lahko spremenimo tako, da pri eksperimentiranju
feritno palico malo potegnemo ven iz kartonskega tulca. S tem se spremeni induktivnost tuljave in s
tem resonančna frekvenca nihajnega kroga.

Vezje dolgo valovnega sprejemnika je identično z vezjem srednje valovnega radia po načrtu
izgradnje 165. Zgolj z večjim število navojev tuljave je bil nihajni krog narejen za dolgo valovno
območje.

73

74

Vezje za prisluškovanje telefonskega pogovora

V pisarnah so pogosto uporabljeni tako imenovani telefonski ojačevalniki. Takšne naprave imajo
prednost, da lahko npr. več oseb posluša telefonski pogovor. Klicatelj lahko tudi da slušalko iz rok,
ker sliši sogovornika z vezjem ojačevalnika preko zvočnika.

Slišali smo tudi o tem, da se bodo nepooblaščene osebe priključile na telefonske kable, da bodo
poslušale skrivne pogovore. V teh primerih telefon oziroma telefonski kabel ne bo odcepljen z
žično povezavo, temveč je izveden induktiven odcep: V telefonskem kablu in s tem tudi v
telefonskem aparatu je prisotna izmenična napetost. Ta izmenična napetost naredi v neposredni
bližini majhno elektromagnetno polje. Ko damo tuljavo (npr. našo feritno anteno) k temu
elektromagnetnemu polju, bo v tuljavi ta izmenična napetost vzbujena in je lahko preko
ojačevalnika v zvočniku slišna.

Pozor! Za »odcep« telefonskih kablov oziroma telefonskih aparatov so lahko uporabljeni samo
odobreni telefonski ojačevalniki. Zaradi tega lahko ta poskus izvedemo samo na hišnem telefonu.

Poskus bo narejen po sliki 179. Za začetek obratovanja bo baterija – kot običajno priključena kot
zadnji element. Dovodi k feritni anteni so lahko podaljšani do 3 m. Za možno poslušanje pogovora
preko stacionarnega telefona, namestimo feritno anteno na ugodno mesto telefonskega aparata ali
na povezavo med dvema sogovornikoma.

S tem poskusom so lahko slišno narejene izmenične napetosti v frekvenčnem območju tona
različnih naprav. S feritno anteno, ki je npr. nameščena na kabel zvočnika, so lahko slišno narejeni
tudi kot izmenična napetost dovedeni signali glasbe k zvočniku. Če bo feritna antena nameščena v
bližino napajalnika (npr. BUSCH napajalnik 2059), bo iz zvočnika slišno 50Hz omrežno brenčanje.

75

76

Naprava za iskanje kablov

Vezje je lahko uporabljeno tudi kot naprava za iskanje kablov za električne instalacije. To je lahko
dragocena pomoč v gospodinjstvu, ko naj bo slika obešena in se pri zabijanju žeblja pojavi
vprašanje, če je pod ometom položen električni kabel. Z našo lahko najdemo skrite električne kable,
predpostavljeno, da v tem kablu teče izmenični tok. V prostoru za preveritev bodo vse luči prižgane,
pri čemer morajo biti vklopljeni tudi na eventualnih vtičnicah ustrezni porabniki (stoječa luč,
radijska naprava). S podaljšano feritno anteno lahko sledimo električnim kablom tako, da feritno
anteno premikamo vzdolž stene, da se iz zvočnika sliši kar se da glasno brenčanje.

Kako deluje vezje?

Vse napeljave, kabli, itd. so lahko načeloma opazovani kot tuljava (z zelo velikim navojem). Ko
skozi kabel teče izmenični tok, potem okoli tega kabla nastane elektromagnetno polje. Vendar pa
se to elektromagnetno polje pri nizkih frekvencah (50Hz omrežna napetost oziroma frekvence tona)
ne razširi široko. Ko bo naša feritna antena kot tuljava nameščena v neposredno bližino tega
elektromagnetnega polja, bo v tuljavi – kot je znano – vzbujena izmenična napetost. Ta zelo majhna
izmenična napetost pride preko 10μF elektrolitskega kondenzatorja na vhod iz tranzistorja T1 in T2
narejenega NF ojačevalnika. Signal bo ojačan in bo preko zvočnika slišen.

77

Elektromagnetizem

Z različnimi poskusi smo spoznali elektromagnetno polje in indukcijo. K boljšem razumevanju tega
»skrivnostnega polja« bodo prispevale sledeče razlage in poskusi.

Elektromagnetizem obravnava pojave elektrike in magnetizma z njihovimi bistvenimi izmeničnimi
povezavami. Tipičen element iz tega področja fizike je »elektromagnet«. Elektromagnet je narejen
iz tuljave in železovega jedra in je uporabljen npr. kot magnetno dvigalo za žerjave, itd.
Elektromagnet smo že naredili – brez da bi vedeli: Naša dolgo valovna tuljava je lahko, kot
prikazujejo sledeči eksperimenti, uporabljena kot elektromagnet. Pozor: Sledeči poskusi so lahko
izvajani samo za kratek čas, ker bo potrebnega zelo veliko toka in se bo pri stalnem obratovanju
baterija zelo hitro izpraznila oziroma bo napajalnik preobremenjen. Pripravimo vezje po sliki 181.
pri pritisku na tipko, bo feritna antena (kot elektromagnet) privlačila majhne železne žeblje, igle,
itd. (poskusite). Če bodo priključki zamenjani in poskus ponovljen, bo antena še vedno privlačila
kovinske dele. Torej ni pomembno v kateri smeri teče tok skozi tuljavo, magnetno polje bo vedno
narejeno.

Mi ugotovimo, kateri materiali so magnetni. Za to ponovimo poskus tako, da v bližino našega
elektromagneta damo različne predmete iz železa, bakra, lesa, papirja, itd. Predmeti, ki jih bo
magnet potegnil k sebi, so označeni kot »magnetni materiali«. Na pritegnjene predmete bo logično
izvedena sila. Za to privlačitev odgovorne magnetne sile predrejo tudi nemagnetne materiale. To
lahko poskusimo tako, da naš elektromagnet, npr. zapakiramo v papir, tanek karton ali plastično
folijo in poskuse ponovimo. Železni deli bodo privlačni tudi skozi ta pokrov.

Drugače izgleda, ko bo magnetno polje izolirano z magnetnimi materiali. To lahko preverimo tudi v
praksi tako, da med elektromagneti in deli, ki naj bodo pritegnjeni (majhni žeblji, itd.) držimo
kovinsko folijo, kos pločevine ali podobno. Magnetne sile (magnetno polje) ne morejo predreti
kovinske izolacije in pod njo nahajajoči deli ne morejo biti pritegnjeni. Iz teh preprostih poskusov
lahko pridobimo bistvena spoznanja za prakso. Kabli zvočnikov, telefonov, itd. imajo večinoma
plastičen plašč, skozi katerega lahko magnetno polje prodre navzven. S tem je možen npr. poskus
vezja za poslušanje telefonskega pogovora. V občutljivih vezjih ojačevalnika se lahko skozi
magnetno polje vsujejo motnje. Npr. napajalniki, kot so uporabljeni tudi v ojačevalnikih, bodo
naredili zelo močna magnetna polja. Ta magnetna polja učinkujejo tudi na povezovalne kable v
posameznih stopnjah ojačanja, tam inducirajo napetost (npr. 50Hz omrežno brenčanje), ki bo
ojačana in slišna. Zaradi tega so pri kakovostnih ojačevalnik napajalniki vgrajeni v kovinsko ohišje
in elektronika ojačevalnika v nadaljnje kovinsko ohišje. Z kovinskim ohišjem bodo izolirana
moteča magnetna polja.

78

Tudi antenski kabli bodo izolirani z kovinsko pletenico. V notranjosti antenskega kabla poteka
kovinska žica za dejanski signal. Žica je oblečena z tulcem iz umetne masa. Okoli te izolacije se
nahaja kovinska pletenica, ki je zaščitena z nadaljnjim plaščem iz umetne mase. Kovinska pletenica
izolira magnetna polja. To je potrebno, da npr. v zelo majhen antenski signal ne bodo prišle motnje
z omrežnih kablom, kablov zvočnikov, itd.
Z našim vezjem želimo izvesti nadaljnji eksperiment, kateri nam prikazuje še eno lastnost
magnetizma. Za to potrebujemo majhen kompas, ki ga bomo namestili v bližino našega
elektromagneta. Pri pritisnjeni tipki bo elektromagnet pritegnil iglo kompasa. Polovica igle
kompasa je posebno označena. Zapomnimo si, če je magnet pritegnil označeno ali neoznačeno
polovico. Če bosta sedaj oba priključna kabla elektromagneta zamenjana in poskus ponovljen,
ugotovimo, da bo pritegnjena druga polovica igle kompasa.

79

Poskus poda sledeča spoznanja: Zemlja ima magnetno polje, od katere bo pritegnjena ena stran igle
kompasa. Naš elektromagnet bo naredil polje, ki je močnejše od zemeljskega polja – načeloma pa
ima isti učinek na iglo kompasa. Poleg tega je ugotovljeno, da ima magnet dva pola, ki sta običajno
označena kot »severni pol« in »južni pol«. Pri magnetih se odbijajo istoimenski poli (severni in
severni pol, južni in južni pol), medtem ko se poli z neenakimi imeni (severni in južni pol)
privlačijo. Med silo, ki jo naredi elektromagnetno polje oziroma silo, ki izhaja iz običajnega
magneta, ni razlike.

O temi magnetizem si zapomnimo, da je delovanje med električno in magnetno pojavitvijo
izmenično. S tekom toka skozi tuljavo bo narejeno magnetno polje (elektromagnet). Vendar pa tudi
magnetno polje vpliva na električen vodnik (npr. žico), ko bo magnetno polje spremenjeno. V
električnem vodniku nastane električna napetost (indukcija). To izmenično igro med magnetnim in
električnim poljem smo spoznali pri naših radijskih poskusih. Isto načelo bo uporabljeno tudi pri
generatorjih za proizvajanje toka. Ko se tuljave vrtijo v »fiksnem magnetnem polju«, bo v tuljavi
vzbujena napetost. Obratno bo to načelo uporabljeno pri elektromotorjih: S tekom toka skozi tuljave
bo narejeno magnetno polje, ki izvede silo na »fiksno magnetno polje« in s tem požene tuljave, po
katerih tok.

Preklapljanje med električnimi in magnetnimi polji je uporabljeno tudi za transformatorje, kot
prikazuje sledeč eksperiment.

80

Prenos tona s transformatorjem

Najprej moramo narediti primeren transformator. Transformator je narejen iz dveh tuljav, ki sta
naviti na skupno kovinsko jedro. Kot kovinsko jedro lahko spet uporabimo našo feritno palico. V
opremi najemo nadaljnji kos kartona za tulec feritne palice. Na ta tulec bo navita tuljava s 75 navoji
in zraven druga tuljava s 150 navoji in vsakokrat pritrjena z lepilnim trakom. Nato naredimo poskus
ustrezno s sliko 183. Pri pritisku na tipko, se iz zvočnika – podobno kot pri prejšnjih poskusih –
sliši ton. Kaj je tisto posebno na tem vezju?

Če opazujemo vezalni načrt na sliki 184 opazimo, da zvočnik ni direktno povezan z elektronskim
vezjem, temveč je priključen zgolj preko tuljave s 75 navoji. To je dokončen dokaz, da je z
elektromagnetnim poljem možen brezžičen prenos energije. Tranzistorja T1 in T2 sta vezana k
astabilni stopnji preklopa, t.j., tranzistor T2 se bo stalno vklapljal in izklapljal. S tem bo tudi tek
toka skozi prvo tuljavo stalno vklopljen in izklopljen, z čimer tu nastane elektromagnetno polje. V
drugi tuljavi, ki je povezana z zvočnikom bo vzbujena napetost, ki je tako velika, da lahko zvočnik
obratuje.

81

Posebne lastnosti transformatorjev

Transformatorji so označeni tudi kot »prenosniki«, ker bodo napetosti (in s tem tudi toki) prenesene.
Če imata obe tuljavi transformatorja isto število navojev, je v »sekundarni tuljavi« (izhodna tuljava)

narejena napetost točno toliko velika kot v »primarni tuljavi« (vhodna tuljava). Če ima sekundarna
tuljava v primerjavi s primarno tuljavo dvojno število navojev, potem se podvoji tudi v sekundarni
tuljavi narejena napetost. Obratno se obnaša, ko je npr. število navojev sekundarne tuljave samo pol
toliko veliko kot število navojev primarne tuljave: Napetost bo razpolovljena. Z ustreznim
razmerjem navojev med vhodno in ali izhodno tuljavo so lahko napetosti transformirane. Na ta
način bo npr. v napajalnikih 220V omrežna napetost pretvorjena v nenevarnost nizko napetost (npr.
9V pri BUSCH napajalniku).

V našem primeru ima primarna tuljava (med zbiralnikom tranzistorja T2 in 100Ω uporom) 150
navojem, medtem ko ima sekundarna tuljava (na zvočniku) samo 75 navojev. Sekundarna tuljava
ima torej v primerjavi s primarno tuljavo samo polovično število navojev, z čimer bodo tudi
napetost razpolovljena. Verjetno smo ugotovili, da je z zvočnika narejen ton v primerjavi s
prejšnjimi poskusi postal bolj tih. To je lahko zelo preprosto razloženo.: Naš transformator
razpolovi napetost – zvok bo bolj tih. V našem transformatorju prenesena energija je pa še vedno
zadostna, da npr. svetilna dioda sveti. To lahko poskusimo (glejte sliko 183) tako, da zvočnik
zamenjamo s svetilno diodo. Pri pritisku na tipko mora LED svetiti – če se to ne zgodi, je potrebno
zamenjati obe priključni žici tuljave na LED elementu.

Z izletom v območje elektromagnetizma nam tudi zmanjkajo možnosti za eksperimentiranje s tem
sistemom.

82

Ko kaj ne deluje?

Če poskus ali eksperiment ne uspe, preglejte sledeč kontrolni seznam. Pogosto so vzrok za
nedelovanje poskusa samo malenkosti. Takšne malenkosti pa lahko pri večjih vezjih povzročijo
zamudno iskanje napak.

Kontrolni seznam za iskanje napak

1. Je uporabljena izrabljena baterija? Vstavite novo baterijo oziroma preverite baterijo s testerjem

baterij.

2. So bili vstavljeni upori in kondenzatorji s pravimi vrednostmi? Poskus primerjajte z načrtom

izgradnje, preverite, če je bil 470Ω upor zamenjan s 470KΩ uporom ali 100nF kondenzator s
100μF kondenzatorjem.

3. So vse povezave z žicami pravilno izvedene? Povezave z žicami primerjajte z načrtom izgradnje

in označite vse povezave na načrtu izgradnje.

4. Kabli so lahko vstavljeni v priključke elementov samo z golimi konci. Če bodo kabli preveč (z

barvno izolacijo) vtaknjeni v priključke, med drugim ni dane električne povezave.

5. So LED, diode in tranzistorji priključeni glede na pravilno polarnost?

6. Če kljub skrbni preveritvi vezja ni dano neoporečno delovanje, je med drugim elektronski

element poškodovan. V tem primeru preverite uporabljene elemente npr. z za to primernimi
osnovnimi poskusi. Delovanje tranzistorja je lahko preverjeno s testerjem tranzistorja. Svetilna
dioda bo preverjena z izdelavo po sliki 2. Upori bodo preverjeni s senzorsko tipko. Upor za
preveritev bo priključen na oba prosta priključka 1KΩ in 2,2KΩ upora. Svetilna dioda bo pri
neoporečnem uporu svetila.

83

GARANCIJSKI LIST

Izdelek:
Kat. št.:

Garancijska Izjava:

Proizvajalec jamči za kakovost oziroma brezhibno delovanje v garancijskem roku, ki začne teči z izročitvijo blaga
potrošniku. Garancija velja na območju Republike Slovenije. Garancija za izdelek je 1 leto.
Izdelek, ki bo poslan v reklamacijo, vam bomo najkasneje v skupnem roku 45 dni vrnili popravljenega ali ga zamenjali
z enakim novim in brezhibnim izdelkom. Okvare zaradi neupoštevanja priloženih navodil, nepravilne uporabe,
malomarnega ravnanja z izdelkom in mehanske poškodbe so izvzete iz garancijskih pogojev. Garancija ne izključuje
pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca za napake na blagu.

Conrad Electronic d.o.o. k.d.
Ljubljanska c. 66, 1290 Grosuplje
Fax: [phone], Tel: [phone]

www.conrad.si

, [email protected]

Vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate proizvajalec zagotavlja še 3
leta po preteku garancije.

Servisiranje izvaja proizvajalec sam na sedežu firme CONRAD ELECTRONIC SE, Klaus-Conrad-Strasse 1, Nemčija.
Pokvarjen izdelek pošljete na naslov: Conrad Electronic d.o.o. k.d., Ljubljanska cesta 66, 1290 Grosuplje, skupaj z
izpolnjenim garancijskim listom.

Prodajalec: ___________________________________________________________

Datum izročitve blaga in žig prodajalca:

________________

Garancija velja od dneva nakupa izdelka, kar kupec dokaže s priloženim, pravilno izpolnjenim garancijskim
listom.

- Garancija velja na območju Republike Slovenije.

- Garancija ne izključuje pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca
za napake na blagu.

84